Pred dvema tednoma je v urarno 60-letnega Colina Brooka vstopil moški srednjih let in mu izročil okoli 130 evrov, ker mu je pred tridesetimi leti ukradel zlato uro. Tat, ki se urarju ni želel predstaviti, je dejal, da se ne more znebiti občutka krivde odkar je pred tremi desetletji ukradel skoraj 80 evrov vredno uro. 'Ne morem se sprehoditi niti po ulici ne da bi imel občutka krivde,' je priznal tat.

Brook se še danes spomni, kako je v zgodnjih osemdesetih letih v njegovo trgovino vstopil mladenič okoli 22 ali 23 let star. 'Bil je zelo neposreden, oseben in zgovoren ter vprašal, če lahko vidi zlato uro, ki je bila razstavljena v vitrini,' opisuje dogodke izpred desetletji Brooke. 'Zlato uro je vzel v roke in me s pogovorom zamotil v očesni stik. Uro je položil nazaj v vitrino in zaradi očesnega stika vedel, da nisem bil pozoren na njegove roke.' Tat naj bi nato rekel, da bo odšel in še razmislil o nakupu ure, Brooke pa je zaklenil vitrino in ni opazil, da ura manjka.

Po tridesetih letih se je tat vrnil, tokrat z drugačnimi nameni. Po besedah Brooka je pred dvema tednoma v dopoldanskih urah v njegovo trgovino vstopil moški in ga vprašal koliko časa že dela tukaj. Brooke je odvrnil, da okoli 37 let. Moški v srednjih letih pa je priznal, da je on tisti, ki je ukradel zlato uro in da jo je prišel plačati.

Brooke razlaga naprej: 'Tat je rekel, da je bila ura takrat vredna 70 funtov in če mu lahko zanjo sedaj plača 100 funtov. Potrdil sem mu, čeprav bi bila ura danes vredna okoli 550 evrov.'  Tat je še rekel, da v Stanford, kjer je Brookova trgovina, ne pride velikokrat. Kadar pa pride ne more iti po ulici ne, da bi se počutil krivega. Svoje identitete ni želel razkriti, dejal pa je, da ima sedaj družino in da je razmeroma uspešen v življenju.

Po Brookovi razlagi sta si nato segla v roke in tat je odšel svojo pot. Zlata ura ni bila v tridesetih letih nikoli vrnjena lastniku, ker jo je tat kmalu potem, ko jo je ukradel, prodal nekomu v bližnjem Warwicku.