GPS (global positioning system) pomeni sistem globalnega določanja položaja oziroma lokacije na planetu, kjerkoli se nahajamo. Osnovna funkcija GPS sprejemnika je prikaz točne lokacije oziroma geografskih koordinat, na katerih se nahaja sprejemnik. Do leta 2000 so sateliti oddajali namenoma premaknjen čas in popačene koordinate, saj je sistem GPS razvila in praviloma uporabljala le ameriška vojska. Razen osnovnih podatkov so sateliti oddajali še šifriran signal, ki je sporočal namenoma povzročeno napako. Signal so lahko dešifrirali samo sprejemniki oboroženih sil ZDA, civilni prejemniki pa so kazali koordinate, ki so bile do 120 m napačne. Po letu 2000 teh motenj ne uporabljajo več, koordinate so natančne na približno 5 metrov, to pomeni, da se naša lokacija nahaja v krogu s polmerom 5 metrov, sistem pa prikaže našo natančno lokacijo.

Primeri uporabe navigacije GPS

Osnovna funkcija GPS sprejemnika je prikaz točne lokacije (geografskih koordinat), na kateri je sprejemnik. Tako lahko določimo pot, kjer bomo ali smo hodili, ali v primeru nevarnosti pristojnim službam sporočimo, kje se nahajamo. V sprejemnik vnesemo koordinate cilja in sprejemnik nam prikaže, v kateri smeri je cilj in koliko je oddaljen.

Da najdemo pot do cilja potrebujemo še kompas in seveda znanje branja topografskih kart. Smer se po izbiri prikaže kot azimut ali kot odstopanje od trenutne smeri gibanja. GPS nas lahko vodi tudi po poti. V sprejemnik vnesemo koordinate več točk in jih med seboj povežemo. Ko dosežemo prvo točko, začne sprejemnik prikazovati smer k naslednji točki in tako naprej.

Naprednejši sprejemniki imajo naložene zemljevide (predvsem avtocestne ali pomorske), na zaslonu so prikazani trenutno aktualni izrez iz zemljevida, naš položaj, informacije o hitrosti, poti in razdalji do željene lokacije. Sistem nam z namembno programsko opremo omogoča prikaz in ovrednotenje položaja na vektorskih ali skeniranih zemljevidih ter nas z izračunanimi informacijami vodi na poti do cilja.

V letalski in pomorski navigaciji nam strojna in programska oprema omogoča povezavo z avtopilotom (na primer na letalu ali ladji), sistem nam po vnešeni poti ob podpori radarskega sistema krmili avtopilota in s tem naše plovilo. Pogosto pa se uporablja signal iz sistema GPS tudi le za zelo natančno določitev lokalnega časa.

Cena osnovnega vzdrževanja sistema je okrog 400 milijonov ameriških dolarjev letno (približno 280 milijonov evrov, preračunano 1. junija 2009). Stroški ne vključujejo zamenjave odsluženih satelitov, ameriške zračne sile naj bi za menjavo namenile dodatni dve milijardi dolarjev letno (1,4 milijarde evrov), a se v praksi to dogaja prepočasi, zato je ves sistem v nevarnosti, da se sesuje.

Prvi od 24 satelitov, ki trenutno sestavljajo sistem, je bil vtirjen 14. februarja 1989. Zanemarjanje sistema, slabo upravljanje in premajhno vlaganje so pripeljale 15 let star sistem na rob propada.

Izstrelitev novih satelitov, ki naj bi zamenjali obstoječe, je bila napovedana pred dvema letoma, a naj bi jih po napovedih izstrelili šele konec tega leta, če ne bo kakšnih napak ali nevšečnosti pri izstrelitvi nosilnih raket.

Upravljalci se bojijo, da nekateri od zastarelih satelitov, ki jih ogrožajo vesoljske smeti, ne bodo zdržali do zamenjave, s premalim številom delujočih satelitov pa sistem deluje okrnjeno oziroma na nekaterih območjih našega planeta povsem izpade.

S tem pa se bomo udobja navajeni uporabniki mobilne navigacije preselili nekaj let nazaj, v čas nerodnih, nepraktičnih in prevelikih zemljevidov.