Najbolj oster kritik Kitajske je ameriški predsednik Donald Trump, ki že od samega začetka pandemije novi koronavirus označuje kot "kitajski virus". Kitajsko obtožuje prikrivanja resnosti izbruha koronavirusa ter zavajanja glede njegovega izvora in obsega. V svojih obtožbah je šel Trump celo tako daleč, da je zatrdil, da je virus prišel iz kitajskega laboratorija, za kar naj bi videl dokaze. A ameriške obveščevalne službe so zanikale, da bi imele takšne dokaze. Trump je sicer tudi Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO) obtožil zavajanja in ji očital naklonjenost Kitajski, zato ji je odvzel ameriška sredstva ter zagrozil z ustavitvijo plačevanja članarine. 

Jasno je, da je ameriško gospodarstvo – kot tudi svetovno – utrpelo hud udarec. Trump je bil že pred izbruhom v trgovinski vojni s Kitajsko. Pandemija pa je ameriško gospodarstvo, s katerim se je Trump v zadnjih letih rad pohvalil, pahnila v recesijo. Več milijonov Američanov je v zadnjih mesecih ostalo brez služb zaradi ukrepov za preprečevanje širjenja pandemije. To pa je prekrižalo Trumpove načrte, ki je stavil na dobre gospodarske rezultate, ki bi mu gotovo brez pretiranih težav prinesli novo zmago na jesenskih volitvah.

Pritiski tudi iz evropskih držav

Število držav, ki kritizirajo Kitajsko zaradi svoje vloge pri širjenju pandemije, narašča. Nemčija, Francija in Združeno kraljestvo od Pekinga zahtevajo več transparentnosti glede dogajanja v Vuhanu in trenutnega stanja na Kitajskem, čeprav so previdni pri obtožbah, da je za izbruh virusa država kriva neposredno.

Nemška kanclerka Angela Merkel je pozvala Kitajsko, naj s svetovno javnostjo deli več informacij o novem koronavirusu, potem ko je nemški minister za razvoj Gerd Müller izrazil dvom, da Peking ni povsem odkrit glede izvora pandemije. Nemški časnik Bild pa je sredi aprila pisal, da bi morala Kitajska Nemčiji plačati najmanj 150 milijard evrov za škodo, ki je nastala zaradi njenega (pre)počasnega odzivanja na pandemijo. 

Pritiskom na Kitajsko se je pridružil tudi francoski predsednik Emmanuel Macron, ki je dejal, da obstajajo nejasnosti glede kitajskega odziva na izbruh. V Vuhanu so se zgodile stvari, o katerih ne vemo nič, je dejal. 

Britanski zunanji minister Dominic Raab je dejal, da odnosi med Londonom in Pekingom po pandemiji ne bodo več isti. "Morali bomo vprašati težka vprašanja o tem, kako se je virus pojavil in kako bi ga lahko hitreje ustavili," je dejal. Britanski parlamentarni odbor za zunanje zadeve pa je opozoril na kitajsko "orkestrirano kampanjo dezinformacij". 

Pandemija je – tako z zdravstvenega kot z gospodarskega vidika – najbolj prizadela evropske države in ZDA. Vendar pa je tudi avstralski premier opozoril, da Kitajsko čakajo posledice, če se izkaže, da se je zavedala odgovornosti glede pandemije novega koronavirusa. 

Kakšna bi bila višina odškodnin in ali obstaja pravna podlaga zato?

Če bi se države odločile, da Kitajsko dejansko tožijo za škodo zaradi pandemije, bi se odškodnine štele v bilijonih evrov. Samo potencialna tožba ZDA bi lahko znašala 1,1 bilijona evrov, je izračunal britanski konservativni "think tank" Henry Jackson Society. Kot so zapisali v svojem poročilu, bi lahko države Kitajsko tožile zaradi nerazkrivanja podatkov WHO, kar je kršitev mednarodnih zdravstvenih predpisov. 

Države bi lahko Kitajsko tožile po različnih pravnih poteh, med drugim preko WHO, Mednarodnega sodišča, Stalnega arbitražnega sodišča, posameznih sodišč v Hongkongu in ZDA, so zapisali v Henry Jackson Society. Lahko pa bi ubrale tudi več različnih sodnih poti hkrati. Pravno podlago za odškodninsko tožbo bi lahko črpale v Ustanovni listini Združenih narodov oziroma statutu Mednarodnega sodišča in v mednarodnih regulacijah o zdravju Svetovne zdravstvene organizacije.

Kako realna je možnost, da države tožijo Kitajsko?

Po prepričanju Davida Fidlerja, nekdanjega pravnega svetovalca WHO in profesorja prava na Washington University School of Law v Saint Louisu, je malo verjetno, da bi se države, vključno z ZDA, odločile za uradno pravno bitko s Kitajsko zaradi koronavirusa. In to z dobrim razlgom. "Epidemije se laho pojavijo kjerkoli ... Zato obstaja ta skupni interes, da ne vržejo tistega, čemur pravim normativni bumerang. Zanimivo, države imajo zelo močan skupni interes, da se mednarodnega prava ne uporablja mehansko v povezavi z izbruhi nalezljivih bolezni," je Fidler pojasnil za The Observer. 

Če bi se denimo zgodilo, da bi Kitajska tožbo izgubila, bi se sprožil domino učinek in bi lahko v prihodnje odškodninsko odgovarjala vsaka država, v kateri bi se pojavil kakšen izbruh ali ki bi bila odgovorna za povzročanje škode. ZDA bi se to lahko vrnilo kot bumerang, saj bi jih lahko številne države na podobni osnovi tožile za povzročitev škode zaradi njihovega ravnanja v teh državah. 

Tudi, če bi države tožbe vložile, pa bi bilo dokazovanje morebitne krivde izjemno težavno. Poleg tega pa imajo države pred sodišči imuniteto, kar pomeni, da bi se morale strinjati, da se jih lahko toži. Kar se seveda zelo verjetno ne bo zgodilo.

Prve tožbe: ameriška zvezna država, skupinske tožbe Američanov in italijanski hotelir

Generalni tožilec ameriške zvezne države Missouri je pred tedni že vložil tožbo proti Kitajski zaradi človeških in materialnih izgub, ki jih je povzročil covid-19. Ameriški kongres pa razpravlja o zakonodaji, ki bi omogočila, da bi ameriški državljani in zvezne vlade lahko tožile Kitajsko. 

Več kot 5000 Američanov sodeluje v skupinski tožbi na Floridi, v kateri od kitajske vlade zahtevajo povračilo škode, ki jim je nastala zaradi pandemije covid-19. Tožniki trdijo, da so utrpeli ogromno škodo, ki je posledica malomarnosti Kitajske pri obvladovanju širjenja novega koronavirusa. Podobne skupinske tožbe so vložili tudi v Nevadi in Teksasu. Vendar Chimene Keitner, profesorica prava na Hastings College of the Law Univerze v Kaliforniji, meni, da vložene tožbe nimajo prave pravne podlage, saj da ni možno tožiti tuje države zaradi njihovih političnih odločitev. 

A niso le Američani tisti, ki že zdaj zahtevajo odškodnine od Kitajske. Tudi na italijanskem sodišču v Belluni so prejeli tožbo proti Kitajski. Vložil jo je hotelir iz smučarskega središča Cortina d'Ampezzo, ki toži kitajsko ministrstvo za zdravje zaradi zavlačevanja z razkritjem podatkov o okužbi, kar je privedlo do globalnega širjenja virusa, hotelir pa je posledično utrpel resno škodo. 

Tožba tudi proti WHO

Trije prebivalci predmestja New Yorka, ki je bilo eno prvih žarišč novega koronavirusa v ZDA, pa tožijo Svetovno zdravstveno organizacijo. V skupinski tožbi organizaciji očitajo, da ni pravočasno razglasila pandemije, da ni spremljala kitajskega odziva ob začetku izbruha, da ni podala navodil za zdravljenje in svetovala članicam, naj preprečijo širitev tudi preko omejitve potovanj, pa tudi, da ni koordinirala globalnega odziva na pandemijo. Poleg tega WHO obtožujejo, da je kitajski vladi pomagala prikriti resnost izbruha. 

V bran Kitajski in WHO je stopila Rusija. Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je namreč dejal, da so zahteve po odškodninah popolnoma nesprejemljive. WHO pa po mnenju Lavrova primerno opravlja svoje delo, prepričan je, da z napadi na to institucijo želijo nekateri opravičiti svoj "pristop, ki je bil prepozen in neustrezen". 

Pozivi, da bi WHO dobila večja pooblastila

Medtem tudi v WHO želijo priti do dna izvoru virusa, saj se že od samega začetka pojavljajo različna ugibanja, čeprav dosedanji znanstveni dokazi in analize kažejo, da je virus naravnega izvora. 

Trenutno sicer WHO ni vključen v nobeno od preiskav o izvoru pandemije, kljub temu da so izrazili željo, da bi jih Kitajska povabila k sodelovanju pri preiskavah. Na Kitajskem med drugim preučujejo primere okužb v Vuhanu in okolici, preiskave pa hkrati potekajo na tržnicah in kmetijah, kjer so zaznali prve okužbe z novim koronavirusom pri ljudeh. 

Pandemija in očitki, ki letijo na Kitajsko, so sprožili tudi pozive, da bi morala Svetovna zdravstvena organizacija dobiti podobna pooblastila kot inšpektorji Združenih narodov za nadzor orožja. Avstralski premier je predlagal, da bi države članice WHO, kjer bi se pojavil izbruh neke nalezljive bolezni, morale neodvisnim zdravstvenim organizacijam dovoliti dostop do države in uvedbo preiskave, s čimer bi lahko v prihodnje preprečili podobne pandemije.

Kaj kaže praksa?

V ZDA so v preteklosti že bile odškodninske tožbe na področju "mednarodne odgovornosti". Prvič se je to zgodilo v 20. letih prejšnjega stoletja, ko je meddržavni tribunal Kanade in ZDA presodil odškodninsko odgovornost Kanade zaradi talilnice v Britanski Kolumbiji. Strupeni izpusti iz talilnice so namreč povzročili škodo v gozdovih in pridelkih na območju Kanade in tudi čez mejo v ameriški zvezni državi Washington. Kanada je pristala na povračilo škode ZDA. 

Pravniki so zdaj potegnili vzporednice med kanadskim primerom in kitajsko odgovornostjo glede širjenja novega koronavirusa. "Če bi Kanada takrat imela dobro okoljsko zakonodajo, potem talilnica ne bi onesnaževala in ne bi povzročila nobene škode v ZDA. Zdi se, da je tukaj podobno. Če bi Kitajska vzdrževala ustrezen režim za varnost hrane, potem se nevarnost ne bi razširila," je prepričan Russel Miller, profesor prava na Univerzi Washington in Lee. Finančni odvetnik iz Chicaga William Starshak pa je izpostavil, da bi bilo v interesu Kitajske, da sprejme odgovornost, tako kot jo je sprejela Kanada. "To bi pravzaprav pomagalo Kitajski, da se pokaže kot odgovorna država," meni Starshak.

Nekateri pa so izpostavili tudi primerjavo s tožbami proti Savdski Arabiji zaradi financiranja teroristov, ki so izvedli teroristične napade v ZDA 11. septembra 2001. 

Vojno odškodnino pa je državam zavezniških sil kar 92 let odplačevala Nemčija. Ker je izgubila vojno, ki jo je začela, je namreč po koncu prve (in nato še druge) svetovne vojne morala pristati na plačilo reparacij zavezniškim silam.