V bistvu se je moja šestletnica zelo veselila, da bo šla nazaj v šolo. Pripovedovala mi je, da zelo pogreša prijatelje in učitelje. Da je sicer zelo rada z nama doma, da sem dobra "učiteljica", a da potrebuje ... "Saj veš, mami. Doma je super, ti si tudi super, pa tati tudi. Ampak jaz bi rada ... še druge stvari. Moje prijatelje in učitelje," je pripovedovala in ker je zvenelo, kot da se opravičuje, sem vsakič, ko je začela pripovedovati o tem, kaj in koga vse potrebuje poleg naju v svojem življenju, razumevajoče kimala in pritrjevala. 

A pri tem me je skrbelo, saj sem vedela, da bo zdaj v šoli drugače. V petek smo prejeli dopis vodstva šole. Vse je razdelano do potankosti: kdaj naj pride otrok, na katero točko mora stopiti in počakati, kako se premakniti, kam iti ...

Nič ne pravim – vse pohvale vodstvu, da tako skrbi za zdravje naših otrok. Da je z vso resnostjo pristopilo k organizaciji pouka. Ampak mene stiska pri srcu. V petek sem tako premlevala, kako naj moji šestletnici pojasnim spremembe v šoli. Večino stvari že ve, razume in upošteva navodila, saj sva ji že takoj na začetku razložila, da je novi koronavirus nevaren – nekateri ga sicer prebolijo kot prehlad, a drugi, ki so že bolni ali starejši, so v nevarnosti. Zato moramo skrbeti ne le za svoje zdravje, temveč tudi za zdravje drugih. 

"Joj, ta koronavirus mi gre tako na živce. Kdaj ga bo že konec! Hočem nazaj v šolo ... in na igrišče. Zakaj se ti otroci igrajo na igrišču, jaz pa se ne smem? Je že konec koronavirusa? Kako to misliš, da so lahko virusi na igralih ... Kako to misliš, da nas lahko policija kaznuje, če smo na igrišču? Ni nikjer policistov. Misliš, da se skrivajo in nas opazujejo?" sva poslušala dva meseca. 

Cel konec tedna se je pripravljala in veselila. Nenadoma je želela vse postoriti sama – priprava zajtrka, šolske torbe, oblek, pospravljanje po stanovanju ... Danes se je zbudila ob 5. uri. In se je šla pripravljat, da ne bo zamudila – v šolo je morala priti malo pred 8. uro, živimo pa ob šoli. In takrat sem vedela, da bo moja hči zmogla. Skupaj z učitelji in z nama bo zmogla. 

Še vedno me malo stiska pri srcu, a ji zaupam. Prav tako učiteljem, ki so otroke čakali na vhodu šole. Ta teden bodo posvetili pogovorom in razmišljanju o trenutni situaciji, o tem, kaj so počeli doma, o življenju ... Nato bodo ponavljali in utrjevali snov, ki so jo jemali doma. 

Igra in druženje bosta drugačna. To ve in razume tudi sama. Kljub temu moramo biti starši pozorni na znake, ki pri otrocih kažejo na stisko. Pretekli teden so v Zbornici kliničnih psihologov Slovenije opozorili, da bo potrebno veliko prilagajanja in da moramo biti pozorni na morebitne stiske otrok. Podali so nasvete, kako naj se odrasli odzovemo nanje in po mojem mnenju je najboljši nasvet tisti, da moramo odrasli ostati mirni ter naj lastnih frustracij ne prenašamo na otroke. 

Če bi rekla, da me sploh ne skrbi, bi lagala. Sem pa pomirjena, ker vem, da ima v šoli ob sebi čudovite učitelje, ki so se izkazali že pred in med epidemijo. Nasmejani, pozitivni, skrbni ... Njihove zahteve so jasne – treba je delati, se potruditi, vztrajati in biti dober sošolec. Otroci so z njihovo pomočjo razvili močan občutek pripadnosti – tako do svojega razreda kot do šole. In prav zato vem, da sem lahko pomirjena. Čeprav se ne smejo objeti in morajo ohranjati fizično distanco, moja hči ve, da je 1.b zakon, da so dobri prijatelji in da ima super učitelje. In da bodo skupaj zmogli. To je najbolj pomembno.  

Dodatek

Najverjetneje vas zanima, kaj se je zgodilo, ko sem prišla po njo pred šolo. Hči je izstopila iz šole z nasmeškom na obrazu. Na vprašanje, kako je bilo, je rekla super. Na vprašanje, kaj so počeli, je odgovorila, da je bilo vse super. Kar koli sem vprašala, je bilo super. Torej je vse po starem. Super.