Čeprav se na prvi pogled zdi odvoz in reciklaža umetnih delov teles umrlih, rahlo groteskna in nenavadna poslovna ideja, je v resnici prava rešitev za pogrebne zavode, okolje in družine, ki vedo, da umetne proteze njihovih ljubljenih ne bodo preprosto vržene v smeti ampak bodo reciklirane. Po besedah direktorja nizozemskega podjetja Ruuda Verbernerja praktično nihče od bližnjih umrlega ne oporeka reciklaži umetnih protez.

Nizozemsko podjetje OrthoMetals na leto zbere okoli 200 ton barvnih kovin, njihovi tovornjaki pa zbirajo kovine iz 450 krematorijev v 15 evropskih državah, za katere jim ni potrebno plačati nič. Zbrane kovine nato pripeljejo v glavno skladišče, ki se nahaja 115 kilometrov vzhodno od Amsterdama, kjer barvne kovine razdelijo v različne zabojnike in ločijo jeklo, titanij, nerjaveče jeklo in krom. Ločene kovine nato prodajo trgovcem z sekundarnimi kovinami po trenutni tržni ceni. Poleg Evrope pa svoje poslovanje širijo tudi v Združene države Amerike, Kanado in Avstralijo.

Vseeno pa to ni običajno podjetje, ki bi popolnoma sledilo smernicam tržnega gospodarstva. Od prihodkov namreč odštejejo vse svoje stroške, vključno s transportnimi stroški in plačami za šest delavcev, ves dobiček pa nato donirajo posameznim državnim pogrebnim zvezam oziroma ga donirajo dobrodelnim organizacijam po njihovi izbiri. Ponavadi dobiček razdelijo med raziskovalne institucije in organizacije, ki pomagajo bolnikom z rakom.

Direktor podjetja Ruud Verberner je dejal, da ni bilo nikoli mišljeno, da bi to podjetje, ki se ukvarja z zelo občutljivo dejavnostjo, opravljalo to storitev le za doseganje dobička: 'Nikoli nismo nameravali delati to na popolnoma komercialen način. To je zelo občutljiva zadeva. Zbiramo namreč kovine, ki so bile nekoč v telesu pokojne osebe in ne pripadajo nam.' Samo zasledovanje dobička podjetja bi bilo sporno tudi iz pravnega vidika, ker dejansko ni opredeljeno komu pripada recikliran material – družini, krematoriju ali državnim zavodom za zdravstveno zavarovanje, ki so mogoče zagotovili umetne proteze ljudem brez doplačila.

Verberner pravi, da so marže pri njihovem poslu zelo majhne: ,Nov umetni kolk pred operacijo na primer stane okoli 2.000 evrov, vendar je vreden le tri evre kot odpadna kovina.' Iz pepela pa ne zbirajo le umetnih udov in ostalih delov telesa, vendar jim družine bližnjih velikokrat dovolijo iz krematorija vzeti še očala, ure, prstane in v nekaterih primerih celo kovance, ki so jih umrli imeli v žepu pred kremiranjem.

Plemenite kovine, kot so zlato, srebro in platina in ki jih rešijo iz krematorija se ponavadi vrne družini oziroma položi v žaro pokojnega. Iz krst v katerih gredo pokojni v peč krematorija, ki se segreje na 900 stopinj Celzija, pred sežigom poberejo kovinske dele, katere tudi pobere podjetje, ki se ukvarja z reciklažo. Noben umetni ud ni popolnoma uporabljen zaradi spoštovanja do umrlega, podjetje pa reciklira tudi nove umetne proteze, ki postanejo zastarele oziroma imajo napako.

Podjetje OrthoMetals je Verbener, ki se je že prej ukvarjal z reciklažo kovin, ustanovil leta 1997, skupaj z ortopedskim kirurgom Janom Gabrielsom, ki je Verbenerjevi hčerki pomagal pri težavi s kolkom. Takrat je Gabriels 84-letni pacientki ravno zamenjal kolk z umetnim, katera pa je po nekaj tednih umrla. Verbener in Gabriels sta se takrat odločila ustanoviti podjetje, da bi nekaj koristnega naredila s kovinami iz umetnih delov teles pokojnih, da ne bi preprosto končale na smetišču.

Spremljajte nas na Facebooku!