Za članice monetarne unije pa predstavlja program le trenutno preprečitev močnega udarca v institucionalni okvir evro območja. Očitno je, da je Grčijo potrebno rešiti, vendar se moramo zavedati, da s tem rešujemo tudi številne banke, predvsem nemške in francoske, ki naj bi bile po podatkih Banke za mednarodne poravnave dva največja upnika grškega dolga.
Slovenski delež pri paketu pomoči bo znašal 400 milijonov evrov, kar je za 50 milijonov evrov več od proračuna ministrstva za gospodarstvo. Minister Križanič je že pred kratkim dejal, da si bomo znesek tudi sami sposodili in ga nato po višji ceni posodili naprej, kar bi celo prispevalo v državni proračun.
Žal pa je o točnosti tovrstnih izjav še prezgodaj govoriti, saj ne sme biti samoumevno, da bodo Grki izposojeni denar morali tudi vrniti. Grška kriza se bo z rešilnim paketom sicer odložila verjetno za kakšno leto, vendar obstajajo študije, ki nakazujejo, da Grčija tako enormnega javnega dolga v višini 114,5 odstotka BDP ne bo zmogla nikoli v celoti odplačati.
Črni madež predstavlja predvsem javni dolg – javna potrošnja se je v Grčiji namreč povečala na astronomsko raven. Javne plače so se v času krize vztrajno povečevale, medtem ko so plače v zasebnem sektorju stagnirale oziroma v nekaterih sektorjih celo upadale.
Poznavalci in strokovnjaki pa se bojijo, da bosta po grških stopinjah zaradi slabih makroekonomskih kazalcev šli tudi Portugalska in Španija. Prav zato je vse več govora o tako imenovanem moralnem hazardu, saj bi lahko tudi ti dve državi prav tako zaprosili za evropsko pomoč. V tem primeru bi bilo nadaljevanje takšnih oblik reševanja, ki so v nasprotju z Maastrichtsko pogodbo, nevarna tudi za obstoj monetarne unije.
O zadolženosti evropskih držav in izpolnjevanju maastrichtskih kriterjev v teh turbolentnih časih pa zgovorno priča spodnji graf:
Vse države, ki imajo stopnjo zadolženosti nad horizontalno modro črto, kršijo maastrichtski kriterij, ki predpisuje maksimalno zadolženost v višini 60 odstotkov BDP. Kot lahko vidimo, ta kriterij poleg Grčije kršijo tudi Španija, Italija, Francija, Portugalska, Belgija in druge. Tega se očitno zavedajo tudi špekulanti, ki "s stavami“ na padec evra le še poglabljajo težave evro območja. Tako so se že zdaj pojavile (absurdne) govorice, da bo Nemčija kot edini zdravi temelj EU izstopila iz evro družine in nazaj uvedla nemško marko.
Nemčija pa je za obrambo in stabilnost finančnega sistema prepovedala tako imenovane prodaje na kratko oziroma prodaje brez kritja (naked short selling), s čimer se je nezaupanje v evro dejansko le še poglobilo. Podoben ukrep so pred dvema letoma uvedle tudi ZDA, ko so želele s prepovedjo ublažiti prodajni pritisk na dolar in zaustaviti padanje borznih trgov.
Čeprav imajo tovrstni ukrepi svoj namen, pa ima uvedba le-teh tudi negativno posledico, saj se s tem omeji izražanje na trgu – ker pot navzdol s tem ukrepom ni več možna, se zdaj s potjo navzgor lahko umetno ustvari prepričanje, da je najhušje v EU za nami. To pa bo veljalo do naslednjega finančnega armagedona, ki lahko še bolj zamaje že zdaj krhke temelje EU – ali še huje, ga uniči.
Komentarji (1)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV