Kitajski nepremičninski velikan Evergrande že več mesecev zaradi prezadolženosti pretresa kitajske in svetovne finančne trge. 3. januarja je celo ustavil trgovanje s svojimi delnicami na hongkonški borzi. V preteklih mesecih je sicer skušal skrbi vlagateljev in upnikov nekoliko pomiriti, tako da je tu in tam poplačal kakšnega upnika ali dokončal kakšen projekt.

Družba si je namreč nakopičila več kot 300 milijard dolarjev (263 milijard evrov) dolgov, na stotine nedokončanih stanovanjskih sosesk in številne jezne dobavitelje in podizvajalce, ki so ustavili mnoge projekte. Stvari so šle celo tako daleč, da je družba upnike poplačala s prodajo nedokončanih nepremičnin in za posojila zaprosila celo svoje zaposlene. 

Kitajska vlada je ustanovila odbor za prestrukturiranje družbe, a je centralna banka dala vedeti, da podjetja ni pripravljena reševati. Po oceni bonitetne družbe S&P je tako bankrot Evergranda neizogiben. Analitiki ob tem opozarjajo, da bi imel propad nepremičninskega velikana zaradi ogromnega obsega njegovega poslovanja in dolgov lahko velike posledice na drugo največje gospodarstvo na svetu in posledično na svetovno gospodarstvo.

Kaj je Evergrande?

Da si lahko predstavljamo razsežnosti krize, najprej poglejmo, kaj družba sploh pomeni za Kitajsko. Evergrande je kitajski nepremičninski velikan, ki je podpisan pod več kot 1300 projekti in posluje z milijoni stanovanj v več kot 280 kitajskih mestih.

Leta 1996 ga je ustanovil kitajski milijarder Šu Džiajin, znan tudi kot Hui Ka Jan, ki je pred leti veljal za najbogatejšega Kitajca. Sprva je podjetje prodajalo ustekleničeno vodo, pozneje pa se je razvilo v nepremičninsko družbo. Družba s sedežem v Šenzenu na jugu Kitajske zaposluje okoli 200.000 ljudi. Poleg tega pa posredno s svojimi projekti vsako leto zagotavlja več kot 3,8 milijona delovnih mest. 

A interesi družbe segajo tudi širše od nepremičnin. V zadnjih letih so investirali v razvoj električnih vozil, pa v različne športe in tematske parke. V lasti ima celo živilsko podjetje, ki svoje izdelke (hrano, pijačo in druge proizvode) prodaja po vsej Kitajski. 

Leta 2010 je podjetje kupilo nogometni klub, ki se zdaj imenuje Guangzhou Evergrande. Od takrat je klub ustanovil največjo nogometno akademijo na svetu, kar je Evergrande stalo okoli 185 milijonov dolarjev (162 milijonov evrov). Nogometni klub pa želi podreti nov rekord, saj trenutno gradi največji nogometni stadion na svetu s 100.000 sedišči. Po načrtih naj bi gradnjo, ki bo stala 1,7 milijarde dolarjev (1,49 milijarde evrov), dokončali konec letošnjega leta. 

Kako se začela kriza z Evergrandom?

Kitajske nepremičninske družbe so se veselo zadolževale, vse dokler kitajska vlada leta 2020 ni zaostrila pogojev za zadolževanje nepremičninskih podjetij. To je vodilo v krizo številnih družb. Že tako močno zadolžena podjetja so namreč ostala brez možnosti dodatnih posojil, zato imajo številna težave z dokončanjem projektov, poplačilom izvajalcev ter plačevanjem obresti na izdane obveznice doma in v tujini.

Težave velikana Evergranda so postale očitne septembra lani, ko je družba priznala, da ne bo uspela v roku poplačati najbolj perečega dolga, niti dokončati 1,6 milijona stanovanj, ki so jih kupci že plačali. Družba je sicer skušala svoje težave rešiti tudi s prodajo delov svojega imperija, a pri tem ni imela preveč sreče. Tako so denimo v vodo padli dogovori o prodaji dela družbe, ki se ukvarja z razvojem električnih vozil, čeprav so imeli zainteresirane kupce. Nekateri strokovnjaki menijo, da so interesenti odstopili od nakupa, ker čakajo na "razprodajo" po morebitnem bankrotu podjetja. 

Delno je za težave Evergranda krivo tudi to, da se je nepremičninski trg na Kitajskem začel umirjati in je v zadnjih letih manj povpraševanja po novih stanovanjih. To pa je nasploh upočasnilo kitajsko gospodarsko rast, kar dodatno spodkopava nepremičninske posle. 

Strokovnjaki menijo, da so prav agresivne ambicije družbo potisnile v rdeče številke. Skupina je namreč zaplavala zunaj svojega osnovnega posla (razvoj nepremičnin), kar je delno krivo za tolikšno zadolženost, meni Mattie Bekink, strokovnjakinja za Kitajsko na oddelku za raziskave in analize skupine The Economist.

Nad Evergrandom pa ne visijo le visoki dolgovi tujim vlagateljem in kitajskim imetnikom obveznic ter tožbe kupcev, ki še vedno čakajo na svoja plačana stanovanja, pač pa tudi nezadovoljstvo delavcev. Po podatkih strokovnjakov iz finančne hiše Nomura družba zamuja tudi s plačili gradbenim delavcem. Delavcem tako dolgujejo kar 172 milijard dolarjev (150,8 milijarde evrov), ki jih morajo poravnati do začetka novega kitajskega leta oziroma do februarja. "Če ne uspejo poplačati zamujenih plač, jih čakajo kazni centralne vlade in posameznih lokalnih vlad," pravijo analitiki Nomure. V nekaterih podružnicah so delavci decembra že začeli stavkati zaradi neizplačanih plač. 

Posledice morebitnega bankrota za kitajsko gospodarstvo

Zaradi vpetosti toliko različnih akterjev v krizo bi ta lahko imela hude posledice na kitajsko gospodarstvo. Panika, ki se čuti med vlagatelji in kupci nepremičnin, bi se lahko prelila na celoten nepremičninski trg, kar bi se lahko poznalo na cenah nepremičnin na Kitajskem. Posledično bi to vplivalo tudi na finančne trge. 

Bankrot takšnega velikana bi namreč lahko povzročil finančni krč za celotno gospodarstvo, saj bodo banke postale bolj previdne. Razmere bi lahko prerasle v sistemsko krizo, ki bi spodkopala celotno prezadolženo gospodarstvo, meni Michael Pettis, profesor financ na Univerzi v Pekingu. To pa bi bila nočna mora za politično oblast, ki skuša preprečiti, da bi se težave nepremičninske krize prenesle na navadne državljane. 

Zaradi splošno razširjenega prepričanja, da so nepremičnine varna investicija, so številne kitajske družine v preteklosti kupovale dodatne nepremičnine v upanju, da bodo z njihovo prodajo ali oddajo lahko zaslužile. 

"Vsi so stavili na istega konja, na neizprosno rast cen nepremičnin. Še posebej nepremičninski razvijalci, ki so se zadolžili do maksimuma, preplačali zemljišča na dražbah in prevzeli še največ nepremičninskega tveganja," je za The Guardian dejal Pettis. Težava je, seveda, nastala, ker so zdaj cene nepremičnin na Kitajskem nehale rasti. "In to takoj postane sistemski problem. To se je zgodilo na Kitajskem," pravi Pettis. 

Cene nepremičnin na Kitajskem so novembra padle za 0,3 odstotka, kar je največji padec od leta 2015, medtem ko je vrednost prodaje stanovanj padla za 16,31 odstotka, vrednost novogradenj, merjeno po tlorisnih površinah, pa je padla za 21,03 odstotka. Pri tem pomembno vlogo igra tudi dejstvo, da se kitajsko prebivalstvo krči. Število porok (in s tem tudi potreb po novih nepremičninah za mlade pare) se je od leta 2013 do 2019 zmanjšalo za 31 odstotkov.

Ob tem Kitajski grozijo morebitni družbeni nemiri zaradi neizplačanih plač delavcem, nedokončanih (že plačanih) nepremičnin in negotovih donosov finančnih produktov, ki so vezani na nepremičninske razvijalce. 

Ekonomist Bruce Pang iz kitajske finančne institucije China Renaissance Securities je sicer nekoliko optimističen, saj meni, da bi insolventnost velikana lahko tlakovala pot do bolj zdravega gospodarstva v prihodnosti. "Če bi Evergrande propadel in bi z njim zbledelo prepričanje, da je "prevelik, da bi propadel", bi se lahko izkazalo, da je Peking bolj odporen na padce, kljub kratkoročnim težavam in motnjam," je ocenil za The New York Times. 

V težavah več nepremičninskih podjetij

Težava je v tem, da v težavah ni le Evergrande. Po navedbah Bloomberga od poletja svojih obveznosti do upnikov ni uspelo poplačati 10 sicer manjših kitajskih nepremičninskih podjetij. Decembra pa so delnice vodilnih podjetij v sektorju padle na najnižjo vrednost v petih letih.

V težavah se je znašel tudi nepremičninski koncern Kaisa, ki je po obsegu prodaje 27. največji na kitajskem nepremičninskem trgu. Tudi Kaisa je že v začetku decembra ustavil trgovanje z delnicami na borzi v Hongkongu, saj z upniki ni uspel doseči dogovora o reprogramiranju dolga, ki bi mu omogočil nekaj več manevrskega prostora. To je še okrepilo skrbi, povezane s stanjem kitajskega močno zadolženega nepremičninskega sektorja. 

V finančnih težavah se je znašel tudi koncern Fantasia, ki je sicer občutno manjši od Evergranda, a njegov morebiten stečaj je nakazal na širše težave v kitajskem nepremičninskem sektorju. Bonitetna hiša Fitch Ratings je bonitetno oceno Fantasie oktobra znižala na CCC-, s čimer je posvarila pred možnostjo bankrota. Bonitetna hiša S&P Global Ratings pa je prav tako oktobra znižala bonitetno oceno še ene kitajske nepremičninske firme, Sinic Holdings. Ocenila je, da je sposobnost poplačevanja dolgov tega podjetja "skoraj izčrpana". 

S&P je v svojem oktobrskem poročilu zapisal, da bi se lahko v naslednjih 12 mesecih kar tretjina kitajskih nepremičninskih družb spopadla z likvidnostnimi težavami. 

Kitajske nepremičninske družbe so zadnjih 30 let stavile na poslovni model, ki je predvideval poceni posojila in neizčrpno povpraševanje po nepremičninah v rastoči družbi. Kot pravi profesor Pettis, ima kriza globoke korenine in je ne bo tako enostavno rešiti. "Tukaj ne gre za 'nekaj slabih jabolk' ali celo za slabo politiko, tako da se ne da rešiti s tem, da odpustite odgovorne ljudi, jih nekaj pospravite v zapor in izboljšate odziv politike," je poudaril. 

"Slab scenarij za Evergrande lahko pomeni tudi, da bodo zaradi nezaupanja v nepremičninski sektor tudi banke posojale manj, s čimer lahko pride do kreditnega krča, kar bi pomenilo, da bi se težava lahko razširila tudi na ostale sektorje in tako tudi na vrednost podjetij na borzi. Je pa velika verjetnost, da je težava Evergranda, ki je v zadnjem času že večkrat zamudil rok poplačila posojil, vsaj deloma vkalkulirana v vrednost na borzi, kar pomeni, da nadaljne slabe informacije ne bi bile več veliko presenečenje in bi znal padec na borzi zato biti manjši, a je seveda veliko odvisno od tega kar se bo zgodilo v bodoče," pravi David Fister iz Finančne hiše.

Kaj bi stečaj kitajskega velikana pomenil za tuje vlagatelje?

Ker živimo v globalnem svetu, ki je močno odvisno tudi od rasti kitajskega gospodarstva, se mnogi sprašujejo, ali gre v primeru Evergranda za kitajski "Lehman Brothers". A dejstvo je, da Peking situacijo obvladuje na precej drugačen način, kot je bankrot investicijske banke Leman Brothers obvladoval Washington na začetku globalne finančne krize leta 2008.

"Največja razlika med obema je v tem, da je bil Evergrande 'železniška nesreča', ki so jo vsi pričakovali," je za BBC dejal Vinesh Motwani iz podjetja za tržne raziskave Silk Road Research. Poleg tega je ameriška vlada morala najprej sprejeti zakon, zato da je lahko posredovala, medtem ko kitajska vlada teh težav nima. Kitajska ima namreč preko bank v državni lasti pregled nad tem, katere družbe so v težavah in so pri njihovem reševanju bolj selektivne.

"Peking je kot kirurg, ki operira tumor in se sprašuje 'kaj moram rešiti'," je za BBC ocenila Alicia Garcia Herrero, glavna ekonomistka za Azijo in Pacifik pri investicijski banki Natixis.

Tuje vlagatelje upravičeno skrbi, da bi lahko njihov denar obtičal na Kitajskem in da ga bodo težko dobili povrnjenega. Če bi Evergrande, ali katero drugo večje nepremičninsko podjetje, razglasilo bankrot in šlo v stečaj, bi se lahko zgodilo, da bi bili tuji vlagatelji zelo nizko na seznamu upnikov. Vprašanje je, ali bi sploh dobili kakšen delež premoženja.

Nekateri analitiki so sicer prepričani, da bodo kitajske oblasti poskrbele, da bi imetniki obveznic dobili vsaj delno povrnjene vložke. Predvsem zato, ker si Kitajska želi, da bi tuji vlagatelji še naprej vlagali v kitajska podjetja. V primeru, da bi tuji upniki ob stečaju ostali na cedilu, pa bi to mnoge vlagatelje odvrnilo od kitajskih naložb. 

"Težave z zadolženostjo nepremičninskih podjetij je sicer na Kitajskem znan že dlje časa, saj je država z velikimi naložbami v infrastrukturo in gradbeništvo spodbujala gospodarsko rast. Glede na odzive je pričakovati, da bodo oblasti posredovale pri reševanju vsaj osnovne dejavnosti, oziroma jedra podjetja, a to ne pomeni, da bodo reševale tudi podizvajalce in kupce, ki so vplačali pologe. Vsekakor bo zanimivo opazovati kako bo Kitajska pristopila k reševanju tega problema, saj preti nevarnost, da bi prevelik poseg države in reševanje velikana Evergrande lahko bilo napačno sporočilo za ostala podjetja, ki bi to lahko videla kot rešitev, s čimer bi se praksa velikega zadolževanja nadaljevala," meni Fister.

Kaj točno se bo zgodilo in kako bo ta kriza vplivala na tuje vlagatelje, je torej odvisno predvsem od tega, kako bo v prihodnjih mesecih ravnala Kitajska.