Libija prvič

Libijska statistika pravi, da je v državi 30% brezposelnost, 10% inflacija, 1/3 ljudi živi pod pragom revščine, ljudje ne smejo na zdravljenje v tujino, doma pa imajo le enega zdravnika na 673 ljudi, 2 zobozdravnika na 1000 ljudi in 4 bolniške postelje na 1000 ljudi. Indeks ekonomske svobode, kjer se ocenjujejo poslovna svoboda, trgovinska svoboda, proračunska svoboda, vladna poraba, monetarna svoboda, investicijska svoboda, finančna svoboda, svoboda do lastnine, svoboda pred korupcijo in delavska svoboda, Libijo uvršča na slabo 152. mesto (od 157), svetovni indeks kvalitete življenja pa med 111 državami na 70. mesto.

Libija drugič

Ni videti obetavno, a kot pravijo Gadafijevi podporniki, le na prvi pogled … Pa torej poglejmo še drugo plat zgodbe. Študija centra za Euro-Mediteransko regijo pravi, da je Libija najbolj razvita država v Severni Afriki, predvsem po zaslugi Gadafijevega režima, ki je kombinacija komunizma in demokracije, čeprav je tehtnica močno nagnjena v prid prvega. V državi s 6.500.000 prebivalci bruto domači proizvod na osebo znaša 14.200 dolarjev. Če je bila v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, torej pred Gadafijem, pričakovana življenjska doba 46 let, je zdaj 72 let, dostop do medicinske pomoči pa je temeljna pravica. Razmere so se izboljšale predvsem na področju dostopnosti do pitne vode in higienske razmere v katerih živijo ljudje.

Šolanje je brezplačno in če je v osemdesetih osnovno šolo obiskovalo 70% fantov in 35% deklet, bi jo naj danes obiskovalo 90% fantov in 70% deklet. V nekaterih delih države je v šolanje vključenih 98% otrok. Del šolanja je sicer vojaško izobraževanje, poseben poudarek pa dajejo tudi islamu, med jeziki pa angleščini in francoščini, čeprav je Gadafi v določenem obdobju napovedoval, da bo tuja jezika zamenjal z ruščino.

Kljub visoki brezposelnosti, bi naj bil sistem socialne pomoči med boljšimi in bi naj celo konkuriral razvitejšim državam, namenjen je tako državljanom kot tujcem. Socialno šibki tako dobijo denarno pomoč in popust pri transportu, nakupu hrane, oblačil in plačilu elektrike. Za starostno pokojnino lahko moški zaprosijo, ko so stari 65 let, ženske in delavce z beneficirano delovno dobo pa 60. Do nadomestila so upravičeni tudi tuji delavci, če se poškodujejo tako, da ne morejo več opravljati svojega dela.

Po zgledu zahoda v državi poznajo tudi nadomestilo za porodniško odsotnost, do katere je ženska upravičena od četrtega meseca nosečnosti dalje, ob rojstvu temu dodajo še enkratno denarno pomoč, ljudje pa so upravičeni tudi do pogrebnine in nadomestila v primeru naravne katastrofe.
Pred dobrim mescem pa je Gadafijev režim ljudem obljubil brezobrestna posojila za nakup nepremičnine.

Režim v praksi

- Požig stavbe centralnega registra v Tripoliju, kjer so zgorela dokazila o lastništvu nad zemljišči, kar je njegovi družini omogočilo, da si pridobi zasebna zemljišča drugih.

- Genocid: v 70-ih in 80-ih je bilo obešenih na stotine študentov, ker niso želeli prisluhniti njegovi ideologiji.

- Financiranje skrajnih terorističnih organizacij po svetu, sodelovanje v terorističnem napadu nad Lockerbyjem.

- Zapravljanje denarja, ki ga državi prinese prodaja nafte.

-Naročilo, da v zloglasnem zaporu Abu Saleem ubijejo 1200 političnih zapornikov.

- Epidemija virusa HIV v Bengaziju, kjer je bilo zaradi cenene opreme s smrtonosnim virusom okuženih vsaj 500 otrok.

- Sestrelitev civilnega letala a 150 potniki nad Libijo.

- Vojno v Čadu in Ugandi, kjer je umrlo 20.000 Libijcev.

- Zasebno vojsko ženskih varnostnic.

- Napoved vojne Švici, ker so enega njegovih sinov aretirali zaradi zlorabljanja hišne pomočnice.

- Rušenje zgodovinskih stavb v Tripoliju.

- Poskuse, da ponovno napiše Libijsko zgodovino v skladu s svojo ideologijo.

- Ukinitev ustave.

- Sodelovanje z afriškimi vrači in verskimi voditelji ter razglasitev za 'kralja Afrike'.

Večina Libijcev bi naj torej upala na Gadafijev odhod. Čeprav mnogi opozarjajo, da je med protestniki veliko ekstremistov, ki so naklonjeni radikalnemu islamu. Največje vprašanje torej ni, kdaj bo Gadafi odšel, ampak kaj se bo zgodilo potem, ko bo cilj – njegova odstavitev – dosežen. Ali bo torej ljudstvo uspelo na vodilna mesta postaviti ljudi, ki bodo vladali bolje, ali pa se bodo razmere celo poslabšale. Pravo delo in spremembe se bodo tako začele po revoluciji ...

Je Gadafi največja baraba ali človekoljubni zahod zanima kaj drugega?

V boju proti Gadafiju so upornikom na pomoč hitro priskočile zahodne sile. Seveda nihče ne zagovarja precej represivnega Gadafijevega načina vladanja. Bi pa marsikdo pričakoval, da bo potem nekdo z letali in orožjem prišel vsakokrat, ko politiki kršijo človekove pravice, nekaznovano kradejo in s svojimi neumnimi odločitvami ljudem povzročajo trpljenje, menijo nasprotniki mednarodnega vojaškega posredovanja.

'Ker neusmiljeno napada lasten narod, je čas, da gre!'  Tako so zavezniki pojasnili svoj pohod v Libijo. Suvereno državo, kjer nemiri niso predstavljali grožnje za preostali svet.

Zakaj so torej ZDA, Francija in ostale države tako hitro posredovale, se zadnje dni sprašujejo predvsem besni Američani, ki jih vojna stane okoli 100 milijonov dolarjev na dan, trenutni račun pa se približuje milijardi dolarjev!

Francoski predsednik Sarkozy bi si naj s posredovanjem proti zatiralcu človekovih pravic Gadafiju, reševal glavo na prihodnjih predsedniških volitvah, njegova priljubljenost je namreč rekordno nizka, opozicijska vodja Marine Le Pen pa vse bolj priljubljena. Poleg tega je Sarkozy še leta 2007 gostil Gadafija, ki je v Pariz priletel s petimi letali, 400 služabniki, kamelo in 30 varnostnicami – devicami.

Potem pa je tukaj seveda še nafta. Nobena od držav zaveznic v napadu na Gadafija se je ne bi branila. Poleg tega pa črno zlato niti slučajno ne bi bilo prvič razlog za vojno. George Bush je ob napadu na Irak Američane miril, da bodo Iračani z nafto plačali osvoboditev iz rok Saddama Huseina. Za 900 milijard dolarjev, kolikor je ameriške davkoplačevalce stala ta vojna, se najbrž da dobiti kar nekaj nafte!

In za razliko od Huseina, Gadafi ni grozil svetu z bombami, jedrskim orožjem ali čim podobnim, pač pa je dolgo veljal za prijatelja zahoda v tem delu sveta. Da so razlogi zaveznikov izključno človekoljubne narave, pa pravzaprav ne verjame nihče. V zadnjem času so ljudje v revolucijah umirali marsikje. Egipt, Tunizija, Bahrajn, Jemen … In nasilje nad ljudmi v Darfurju. Zaveznikov tja ni bilo … Marsikakšen skeptik je prepričan, da ZDA poleg boja za nafto, v Libiji kažejo mišice, ki bi naj prestrašile nemiren arabski svet. Po vzoru, če pretepem dve leti starega fantiča upam, da bo njegov starejši brat zbežal, kolikor hitro ga bodo nesle noge. Naj bo resnica o posredovanju takšna ali drugačna, upornikom je pomemben cilj, vzroki pomoči so zanje drugotnega pomena.