Ljudje so vse bolj ozaveščeni

“Zelo dobro se je prijela tudi novost, da si lahko bio hrano naročite kar na dom. Na teden zdaj pripravimo že okoli 160 zabojčkov v vrednosti od 12 – 20 evrov,” pravi predsednik združenja Boris Fras.

Nismo kmetje tisti, ki “nategujejo” kupce!

Fras se strinja, da so cene bio hrane za marsikateri žep prehud udarec. “Kriva je pa kmetijska politika, ker se je “SLS druščina” nekoč odločila, da se v Sloveniji podpira izključno živinorejo.” V praksi so namreč eko poljedelci na hektar upravičeni do približno 600€ subvencij, lastnik travnika, ki pa ima za obveznost, da površino ščiti pred zaraščanjem, pa 400 €. “Poleg tega kmetijske zadruge svoje delo opravljajo tako slabo, da ekološki kmetje z njimi večinoma sploh nočemo imeti opravka!”

Težava ekoloških pridelovalcev je, da brez umetnih gnojil, škropiv in drugih prepovedanih dodatkov pridelajo tudi do nekajkrat manj določene poljščine. “Pa naši pridelki seveda kljub trudu še vedno niso tako lepi kot tisti, pridelani z vsemi dodatki”, dodaja Fras.

Življenje bi eko kmetom nekoliko olajšalo povezovanje, vendar pristojni ugotavljajo, da se moramo v Sloveniji tega šele naučiti. V Evropskih državah eko kmetije s 150 hektarji obdelovalne površine sodijo med srednje velike, pri nas pa je povprečna velikost eko kmetije 13 hektarjev. Potrebovali bomo tudi nove kmetijske površine, a veliko kvalitetnih zemljišč je v zadnjih letih postalo podlaga za trgovske centre.

Pohlep trgovcev ne pozna meja, a se mu lahko izognete in pridelke kupite za tretjino ceneje!

Seveda pa cena ni le posledica načina pridelave in zgrešene politike. Veriga rok, ki si poda pridelek od kmeta do vašega krožnika je namreč dolga in daljša kot je, višja je končna cena. Trgovci se, kljub vsem oglasnim akcijam, v katerih vam bodo pripovedovali nasprotno, za stisko ljudi ne zmenijo. O slednjem se da prepričati že s pogledom na lestvico največjih zaslužkarjev. Marže so tako tudi pri eko pridelkih in izdelkih visoke vse do 50%.

Kmetje zato zdaj vračajo udarec. “Najkrajša in najcenejša pot hrane je z njive na vaš krožnik,” pravi Fras. “Zdaj se zglejujemo po modelu, ki je priljubljen v Franciji in predpostavlja sodelovanje med pridelovalcem in kupcem.” V Sloveniji lahko tako že zdaj eko pridelke slovenskih kmetij dobite za tretjino ceneje! Pogoj je le, da je se za nakup in naročilo dogovori več strank naenkrat. Ekološki kmetje kupcem svetujejo tudi, da jih na tržnici še posebej pogosto obiščejo na višku sezone. “Pogosto boste takrat eko izdelke lahko dobili celo ceneje kot tiste iz običajne pridelave.”

Ekološke kmete pa jezijo tudi integrirani pridelovalci, ki nimajo niti slučajno tako strogih omejitev pridelave, a jih to ne odvrača od tega, da svoje pridelke ne bi oglaševali kot “skoraj bio”.
“Še najhuje pa je, ker jim pri tem pomaga država, ki je še grafično podobo njihovih pridelkov oblikovala tako, da jo komaj ločiš od naše, za resnično bio izdelke,” se jezijo na združenju.

Če kupec ni dovolj pozoren, seveda pade na ukano. Plača nekaj več, dobi pa v resnici ne tisto, kar je mislil, da kupuje. Čeprav je uporaba škropiv pri integrirani pridelavi res omejena na minimum, se na seznamu dovoljenih sredstev še vedno znajde kopica škodljivih snovi kot so vinklozolin, procimidon, iprodion, mankozeb, foksim, fosetil in mnoge druge, ki jim je skupno, da so kancerogene, lahko pa povzročajo tudi motnje v delovanju hormonov in vplivajo na reprodukcijo.

Tudi integrirani kmetijski pridelki pa morajo obvezno imeti certifikat akreditirane organizacije. Predelana živila, ki vsebujejo sestavine iz integrirane pridelave, pa so v prodaji kot vsa druga konvencionalna živila.

Ne “padajte” na lepe BIO oznake

V Sloveniji pridelana in predelana ekološka živila morajo poleg šifre organa, ki je izdal certifikat, imeti tudi uradni državni znak. Na živilih iz držav članic EU, mora biti naveden organ, ki je izdal certifikat. Pri uvozu živil iz držav, ki niso članice EU, je potrebna navedba organa iz države, članice EU, ki je izvedla kontrolo pri uvozu iz neevropskih držav.