Dobrodošli v švicarskem hotelu brez ene same zvezdice, sredi idiličnega mesta Teufen, slabo uro oddaljenega od Züricha. V tem mestecu je najverjetneje vsak deseti človek milijonar, saj table ob nekaterih trgovinah jasno sporočajo, da ob torkih, četrtkih, sobotah in nedeljah preprosto ne delajo.

Med ličnimi kažipoti, ki kažejo k posameznim hotelom in penzionom, boste našli tudi tistega, na katerem piše Null Stern Hotel. Pripeljal vas bo do večjega bloka, ki ima pod sabo opuščeno protijedrsko zaklonišče, ki sta ga podjetna dvojčka, Frank in Patrick Riklin, spremenila v prvi hotel na svetu, ki je brez ene same zvezdice in je na to celo ponosen.

Kar se je začelo kot umetniška instalacija oziroma poizkus, je preraslo v dobičkonosni posel in je kljub odsotnosti vsakega udobja del sprevrženega prestiža. Vstop v hotel zapirajo 30 centimetrov debela jeklena vrata, ki kljubujejo vsemu in vsakomur.

Recepcija hotela je preprosto zbita iz nekaj desk, na njej kraljuje svetilka in skoraj že odslužen prenosnik, ki mora biti ves čas priklopljen na električno napetost, saj je baterija že davno izpustila dušo. Mobilni telefoni v betonskem objemu seveda ne delujejo, receptor pa ima na voljo interni telefonski sistem, da ga lahko, z vrtenjem ročice, pokličejo iz sobe v sobo.

Hotel sprejme 14 ljudi, katerim je razen postelje na voljo tudi tuš kabina, z dvema cevema, eno ob drugi. Od ostalih gostov vas bo ločila plastična zavesa, od tistega pa, ki se tušira zraven vas, pa vas ne bo ločilo nič. Ker je na voljo le 40-litrski bojler, je potrebno privilegiranca, ki bo imel na voljo nekaj tople vode, določiti s tako imenovanim kolesom priložnosti, ki poleg zaporedja tuširanja določi tudi režim prezračevanja v sobah.

Sanitarije so zelo ozke, nekaj kabinic, druga ob drugi, prav tako so gostom na voljo garderobne omarice, ki močno spominjajo na tiste iz delavnic. Ozke, železne, preproste. Bazena sicer ni, a premorejo 'wellness' sobo, kjer boste našli nekaj preprostih stolov, postavljenih pod izpuh toplega, že uporabljenega zraka.

Za nočne obiskovalce, ki se vrnejo v hotel brez zvezdic v času, ko so trezorju podobna vrata varno zapahnjena, je na voljo nočni vhod, ki je v bistvu požarni jašek za nujen izhod, kamor vas, ob pritisku na zvonec v grmovju, pride iskati nočni receptor. Ko se boste za kakšnih 10 metrov spustili po improvizirani lestvi, narejeni iz klinov, vgrajenih v beton, boste naravnost v sobi, kjer morate paziti, da ne boste pohodili katerega od spečih gostov.

Gost ob prijavi prejme brisačo, ki jo mora seveda vrniti in copate, da se ne bo prehladil, ko bo z bosimi nogami drsal po ledenih betonskih tleh. Gretja ni, ker je predrago, a so gostom na voljo dodatne odeje, ki si jih lahko priigrajo na kolesu priložnosti ali pa jih zamenjajo za pravico do tople vode. Eno z drugim pač ne gre. Ko je mraz prehud, na vrvice obesijo nekaj dodatnih termoforjev.

Brata Riklin sta za preureditev zaklonišča v hotel in njegov zagon potrebovala le 10.000 evrov začetnega kapitala, saj so jima večino opreme podarili donatorji. Zato so postelje različne, ponujajo različno stopnjo udobja, od železnih vojaških pogradov, pa vse do 'luksuzne', čisto prave lesene zakonske postelje. Omeniti velja, da bi v primeru nuje lahko hotel preuredili nazaj v zaklonišče v slabih 24 urah.

In cene? Nočitev na osebo v luksuzni sobi, ki ima leseno posteljo, velja 20 evrov na osebo, pogleda skozi okno sicer ni, ponuja pa pogled na jašek. Postelja je iz hotela, ki so ga zaprli pred kratkim, ima nove vzmetnice.

Komfortna namestitev, kjer je ob enoposteljni, prav tako leseni postelji, ki so jo podarili domačini, še preprosta nočna omarica, je cenejša za štiri evre, vsega 16 evrov na osebo, vzmetnica je tudi novejše sorte.

Nočitev na trdih posteljah švicarske vojske v družbi sopihajočih sotrpinov pa vas bo oskubila sedem evrov po osebi na noč. V ceno sta všteti rjuha in odeja.

Zgodi se, da je na voljo le še eno samo prenočišče, zato ne smete biti prav nič izbirčni, ko vas bodo posadili v zakonsko posteljo zraven popolnega neznanca.

Praviloma se znanstva navežejo v prvih nekaj minutah, po izkušnjah nočnega receptorja pa se nemalokrat zasliši tudi sopihanje, ko, sprva neznanca, poglabljata prijateljstvo ...

Nočni receptor se proti jutru preobleče v butlerja, vsakega gosta zbudi osebno in mu postreže s sveže skuhano kavo v postelji. Presenetljiva poteza, ki je ne pričakujemo ali dočakamo tudi v kakšnem hotelu, ki ima dve ali tri zvezdice.

Če vas je zamikalo, da bi bili gostje v hotelu brez zvezdic, vas moramo razočarati. Po trenutnih podatkih je hotel popolnoma razprodan do konca leta 2014.

Podjetni Švicarji so tako še enkrat dokazali, da so iznajdljiv narod, ki, kakor kralj Midas, spremenijo v zlato vse, kar se dotaknejo.