Preprosti izumi, ki so postali neločljiv del našega vsakdana, genialni v svoji enostavnosti in dostikrat po krivičnem prezrti.

ELASTIKE ali GUMICE – Zmotno bi bilo misliti, da so ti nadvse priročni pripomočki izum novejšega datuma. Že davnega leta 1845 jih je po naključju izumil Stephen Perry, ki je kot inženir, pa tudi solastnik, delal v tovarni za predelavo kavčuka Messers Perry & Co. v Londonu.

Zgodba pravi, da naj bi sprva šlo za napako v proizvodnji, saj so gumijaste cevi, ki so prišle v neki seriji s proizvodnega traku, imele dosti preozek premer, da bi bile uporabne, zato jih je jezen Perry začel iz besa rezati na drobne koščke. Ko se je umiril in pometel nastale odrezke, je presenečen ugotovil, da v roki drži enega izmed najbolj univerzalnih in priročnih zapiral na svetu. Še danes, več kot 150 let po izumu, so gumice ene izmed najpriročnejših rešitev, ki je vedno pri roki, ko je potrebno kaj povezati skupaj!
 

SPONKA ZA PAPIR – Še ena nepogrešljiva majhna stvarca, brez katere si ne znamo predstavljati pisarne, šole, pa tudi domače delovne mize, je papirna sponka. V bistvu in osnovi gre za navadno, trdo žičko, ki pa je domiselno, če že ne genialno zvita na ravno pravi način, da dokaj dobro drži skupaj nekaj listov papirja.

Izum gre pripisati norveškemu patentnemu uradniku Johnu Vaalerju, ki se je leta 1890 v državni patentni pisarni ukvarjal s kupi papirjev, ki so frčali sem in tja, kar ga je tako jezilo, da si je pomagal s svojim izumom, ki ga je pač rodila potreba. Ko je ugotovil, kako priročno se je njegov izum obnesel v praksi, je registriral svoj izdelek, najprej kar v domači pisarni, nato pa še isto leto v Nemčiji. Leta 1901 je pridobil patent tudi v Združenih državah Amerike. Kljub vsemu je današnjo obliko z dvema jezičkoma leta 1899 izboljšal William Middlebrook iz ameriškega mesta Waterbury, a mu patentnih pravic niso priznali.

Sponka je tako preprosta in prepoznavna hkrati, da jo je podjetje iz Redmonda, ki proizvaja programsko opremo, uporabilo kot animiran lik, ki je včasih svetoval, kako uporabljati pisarniški paket, včasih pa je modroval in 'najedal', ko smo kaj takšnega najmanj potrebovali.

SLAMICE – Tudi ta neverjetno priročni izum ima že kar dolgo brado, odkritje izvira iz leta 1888, slava gre lokalnemu barmanu Marvinu Stoneu iz mesteca Peyton v Združenih državah Amerike. V razmišljanju, kako bi olajšal pitje vsem tistim, ki zaradi preobilice alkohola niso bili več sposobni držati kozarca v roki, je izumil slamico. Najprej je okoli svinčnika navil nekaj papirja in ga ob robu zlepil. Kasneje je papir nadomestil s povoskanim papirjem, da se slamica ni prehitro razmočila.

Po večih neuspešnih poskusih je ugotovil, da je idealna slamica dolga 20 centimetrov z ravno takšnim premerom, da skoznjo ne posrkamo tudi limoninih pešk (ki slamico brez težav zamašijo). S pojavom in širšo uporabo plastike je bila izbira materiala za slamice, kot jih poznamo danes, sama po sebi razumljiva. Hvala ti, Marvin, da lahko danes pijemo brezskrbneje!

VRVI – Uporabljali so jih že stari Egipčani okoli leta 3500 pred našim štetjem, takrat so bile narejene iz rastlinskih, pa tudi svilenih vlaken, živalskega krzna in podobno. Z leti, stoletji, tudi tisočletji so odkrivali in nato izumljali čedalje boljše materiale, ki zdržijo enormne natezne napetosti, poceni končni izdelki sicer visoke tehnologije pa skoraj nikoli ne odpovedo, če od njih ne zahtevamo nemogočega. Kolikor je različnih vrvi in izvedb, toliko je tudi načinov, na katere jih lahko uporabimo. Povezujejo, obdržijo na mestu, transportirajo – v obe smeri, ali le enosmerno ...

NAKUPOVALNE VREČKE – Izumil jih je Walter H. Deubner, lastnik majhne trgovine s špecerijo v mestu St. Paul v ameriški Minnesoti. Dan za dnem je izza prodajnega pulta opazoval ljudi, ki so nakupili lahko le omejeno količino izdelkov, saj so lahko v rokah zanesljivo odnesli le nekaj izdelkov. Izumil je vnaprej narejeno nakupovalno vrečko, ki je bila poceni, a hkrati dovolj močna, da je zdržala okoli 30 kilogramov stvari, ki so jih kupile stranke.

Prodaja se je neverjetno povečala, po treh letih pa je svoj izum tudi patentiral, ta pa je (razumljivo) postal tako priljubljen, da je Deubner obogatel, zaslužil milijone dolarjev letno, kmalu opustil trgovino in ustanovil tovarno, ki še danes proizvaja najrazličnejše nakupovalne vrečke.