Imate med delovnim časom vedno čas za počitek in lahko malico pojeste v miru? Če ne morete odgovoriti pritrdilno in vam delodajalec tega ne omogoča, potem s tem krši zakonodajo. Se vam pogosto dogaja, da morate biti v ponedeljek v službi do desetih zvečer, nato pa vas v torek tam pričakujejo že ob osmih zjutraj? Tudi to je v bistvu nezakonito.

Kaj pravi zakonodaja? Delavcu, ki je zaposlen za polni delovni čas, pripada med delovnim časom 30-minutni odmor. Med dvema zaporednima dnevoma pa mora delodajalec zaposlenemu zagotoviti najmanj 12 ur neprekinjenega počitka. To pomeni, da ima v obdobju 24 ur delavec pravico do 'nedela' nepretrgoma najmanj 12 ur. Izjema so delavci, ki imajo neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen delovni čas. V tem primeru ima delavec v obdobju 24 ur pravico do neprekinjenega počitka, ki traja najmanj 11 ur. Zakonodaja določa tudi tedenski počitek, in sicer delavcu v sedmih zaporednih dneh pripada najmanj 24 ur neprekinjenega tedenskega počitka.

(Ugotovljenih) kršitev manj, a to ne prikazuje realne slike

V letu 2019 so inšpektorji ugotovili 732 kršitev s področja delovnega časa ter odmorov in počitkov, od tega se jih je 407 nanašalo zgolj na področje delovnega časa in 325 na odmore in počitke. To je sicer nekoliko več kot v letu 2018, ko so inšpektorji ugotovili 674 tovrstnih kršitev in približno enako kot leta 2017, ko so ugotovili 733 kršitev.

Od 674 kršitev v letu 2018 je bilo 452 takšnih, ki so se nanašale zgolj na delovni čas. Največ ugotovljenih kršitev – 289 – je bilo povezanih z razporejanjem delovnega časa. "Delodajalci v ugotovljenih primerih niso upoštevali določil ZDR-1, da se razporeditev in pogoji za začasno razporeditev delovnega časa določijo s pogodbo o zaposlitvi in v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo ter da morajo pred začetkom koledarskega oziroma poslovnega leta določiti letni razpored delovnega časa in o tem pisno obvestiti delavce in sindikate na pri delodajalcu običajen način," so v poročilu zapisali inšpektorji.

Delodajalci so pogosto kršili tudi pravilo, da pri neenakomerni razporeditvi ter začasni prerazporeditvi polnega delovnega časa, delovni čas ne sme trajati več kot 56 ur na teden.

145 kršitev se je nanašalo na kršitve glede nadurnega dela in prepovedi opravljanja dela preko polnega delovnega časa.

V 94 primerih so ugotovili, da delodajalci zaposlenim niso zagotovili dovolj dolgega počitka med zaporednima delovnima dnevoma – torej najmanj 12 oziroma 11 ur neprekinjenega počitka v 24 urah. Še več kršitev, 108, pa so našteli v zvezi s tedenskim počitkom, ko delavci niso imeli najmanj 24-urnega neprekinjenega počitka v obdobju enega tedna.

V 20 primerih delodajalci delavcem niso zagotovili ustreznega odmora med delovnim časom, kar je skoraj enkrat več kot leta 2017, ko so zaznali 11 tovrstnih kršitev. Eden od razlogov, da so delodajalci kršili to določbo, je tudi ta, da so imeli nekateri majhni delodajalci zaposlenega le enega ali dva delavca in so zato težje organizirali delovni čas oziroma delovni proces. Nekateri so pri tem navedli težave s pridobivanjem ustreznih dodatnih delavcev.

Kljub temu, da je bilo sicer ugotovljenih kršitev glede delovnega časa in počitka v primerjavi z letom pred tem manj, pa inšpektorji menijo, da to ne odraža dejanskega stanja. "Prepričani smo, da do prekomernega dela v praksi prihaja pogosteje, kot ga ugotovimo na inšpektoratu," so zapisali.

Ker številni delodajalci ne vodijo evidenc ali pa jih ne vodijo na ustrezen način oziroma jih celo prirejajo, je nepravilnosti v zvezi z delovnim časom in zagotavljanjem počitkov zelo težko ugotoviti, opozarjajo na inšpektoratu. Da so evidence problematične, se strinjajo tudi na Zvezi svobodnih sindikatov (ZSSS): "Tudi, če so elektronsko vodene, vse prepogosto zaznavamo 'ročne' popravke, ki so prilagojeni potrebam delodajalca."

Na inšpektoratu opozarjajo, da v zakonodaji ni določene sankcije za kršitve za odgovorno osebo, pač pa le za pravno osebo. A tudi sankcije za pravno osebo so zelo nizke, zato nimajo pretiranega učinka. "Delodajalci tako pogosto ne vodijo evidenc oziroma jih ne vodijo v skladu z zakonom, inšpektorji pa zato težko ugotavljajo in dokazujejo kršitve glede delovnega časa in obveznih počitkov, posledično pa delodajalce tudi težko sankcionirajo zaradi kršitev na področju delovnega časa in obveznih počitkov," so opozorili.

Kje je največ kršitev?

Kršitve delovnega časa in počitka se dogajajo v različnih panogah. Največ jih je seveda v sektorjih, kjer kronično primanjkuje delavcev. Že vrsto let na to opozarjajo trgovci, natakarji, kuharji in drugo osebje v gostinstvu, pa tudi avtoprevozniki in nenazadnje medicinske sestre. V Zvezi svobodnih sindikatov opozarjajo, da tudi zaradi slabe in pogosto nezakonite organizacije delovnega časa te v zadnjih letih bežijo v druge poklice, ali pa celo v druge države.

"Problematika delovnega časa se v dejavnosti zdravstva in socialnega skrbstva razlikuje od problemov urejanja delovnega časa pri gasilcih, trgovcih, gradbenikih, gostincih ali avtoprevoznikih. Pa to ni edini problem, v praksi se kažejo tudi različna razumevanja in implementacije med velikimi in malimi delodajalci," pravi Andreja Toš Zajšek iz ZZZS.

Največ kršitev glede delovnega časa in zagotavljanja ustreznih odmorov in počitkov so v lanskem letu inšpektorji ugotovili v dejavnosti gostinstva in turizma (137 kršitev), sledila sta trgovina (110 kršitev) in gradbeništvo (54 kršitev). "V dejavnosti trgovine (predvsem v večjih živilskih trgovinah) inšpektorji opažajo trend, da delodajalci od delavcev zahtevajo, da beležijo prihod na delo šele ob dejanskem začetku dela oziroma odhod z dela zabeležijo takoj, ko zaključijo z efektivnim delom. Čas priprav na delo (na primer preoblačenje) v teh primerih ni zabeležen kot delovni čas," še ugotavljajo inšpektorji. 

Delodajalci fleksibilnost delovnega časa razumejo po svoje

Še vedno se soočamo s preštevilnimi kršitvami delovnega časa, opozarja Toš Zajškova, ki pravi, da je težava tudi v tem, da si številni delodajalci na svoj način razlagajo pojem fleksibilne organizacije delovnega časa. Tako pogosto kršijo tudi zakon o državnih praznikih, saj se delodajalci s fleksibilno organizacijo delovnega časa skušajo izogniti zakonsko določenemu plačilu nadomestila za prosti delovni dan na dan praznika.

"Fleksibilnosti tudi ne razumejo v smislu, da se izmensko delo ne planira sistematično, tako da bi si izmene sledile po vnaprej določenem pravilu, temveč se to v praksi razume, da se lahko delavca z danes na jutri razporeja na delo ob različnih urah začetka dela. Delavniki se zaradi posebnosti dejavnosti delodajalca raztegnejo na skoraj cel dan," še opozarja.

Delavci so pogosto izpostavljeni prekomernemu izčrpavanju in nezakonitem prerazprejanju delovnega časa in odrejanju nadurnega dela. Pri tem pa se, pravi sindikalistka, "delodajalci še vedno ne zavedajo ali pa nočejo vedeti, da je odreditev nadurnega dela izjema od izjeme". Vse prevečkrat namreč delodajalci težave z neustrezno organizacijo delovnega časa ali s pomanjkanjem delovne sile rešujejo z nadurnim delom in delom ob (sicer prostih) vikendih.

Zaradi nizkih osnovnih plač pa se delavci ponavadi ne uprejo zahtevam po večjih obremenitvah, saj si tako vsaj malo izboljšajo ekonomski položaj. Le redki se odločijo za sodno pot. "Kljub drugačnemu zatrjevanju delodajalcev se namreč zavedajo svoje ranljivosti in eksistenčne odvisnosti, zato molčijo in prenašajo kršitve. To se še posebej kaže pri vseh tistih delodajalcih, kjer delavci niso sindikalno organizirani, ali še slabše – se ne smejo sindikalno organizirati," še zaključi Toš Zajškova.