Izgubljena Skrinja zaveze je največja relikvija stare zaveze Svetega pisma. V bistvu gre za zaboj, v katerem so Mojzes in njegovo ljudstvo shranili dve kamniti plošči z vklesanimi desetimi Božjimi zapovedmi. Narejena naj bi bila na povelje boga v skladu z Mojzesovo preroško vizijo prejeto na gori Sinaj v Arabiji.

Skrinjo so Judje prenašali s seboj, po postavitvi templja, pa je dobila svoje mesto v najsvetejšem prostoru. Dostop do nje in s tem neposreden stik z Bogom je imel le posvečeni veliki duhovnik, ki pa je moral ob tej priliki nositi posebno oblačilo in varovalni naprsnik.

Skrinja je bila znotraj in zunaj na debelo prevlečena z zlatom. Na robovih so bili štirje uliti zlati obroči, skozi katere sta bila za prenašanje skrinje potegnjena dva akacijeva droga prevlečena z zlatom. Na zlatem pokrovu pa sta bila dva zlata angela keruba, obrnjena drug proti drugemu.

Leta 607 pred našim štetjem so Jeruzalem in Salomonov tempelj, kjer je bila skrinja shranjena, oblegali Babilonci. V obleganju naj bi umrlo več kakor milijon ljudi, porušen je bil tudi tempelj, redki preživeli naj bi skrinjo pred zrušitvijo umaknili na varno.

Ko so se 70 let kasneje Judje vrnili, da bi obnovili svoje mesto, je Skrinja zaveze izginila, za njo se je izgubila vsaka sled. Do današnjih dni je njena usoda vir špekulacij, ugibanj in raznih teorij zarot.

Sklepamo lahko, da bi si morebitni najditelj finančno krepko opomogel, mogoče ne toliko zaradi velikanske količine zlata, relikvije imajo v določenih verskih, pa tudi posvetnih krogih, enormne vrednosti.

Jantarna soba

Opisana tudi kot osmo čudo sveta, takšno je bilo pričevanje tistih, ki so jo tudi dejansko videli. Ogromno dvorana, katere stene so bile iz najčistejšega jantarja iz carjevih rudnikov, umetelno obdelanih in zbrušenih do visokega sijaja. Obilje ogledal, polepljenih z zlatimi lističi in dragi kamni, ki so tvorili mozaike na stenah.

Zbirko oziroma sobo je naročil pruski kralj Friedrich I. in jo poklonil ruskemu carju Petru Velikemu leta 1716, ustvarili so jo v Katarinini palači v bližini Sankt Petersburga. Danes bi bila ocenjena vrednost Jantarne sobe okoli 150 milijonov evrov.

Ko je Adolf Hitler obrnil svoj vojaški stroj proti Rusiji, so postali skrbniki Jantarne sobe zelo zaskrbljeni. Poizkusili so jo preseliti, a se je začel jantar hudo drobiti, zato so jo jo poizkusili prekriti s tapetami.

Bili so dokaj neuspešni, saj so nacisti oktobra 1941 zavzeli Leningrad, kot se je takrat imenoval St. Petesburg, Jantarno sobo zasegli, strokovno razstavili in jo kot vojni plen prepeljali v grad v takrat nemškem mestu Königsberg, danes znan kot Kaliningrad. To je pristaniško mesto in upravno središče ruske eksklave Kaliningrajske oblasti, ki leži med Poljsko in Litvo ob Baltskem morju.

Zgodovina je odločila drugače, Kaliningrad se je predal aprila 1945 in neprecenljiv zaklad je izginil brez sledu, jantarne sobe niso videli nikoli več. So jo Sovjeti nenamerno uničili svoj zaklad med enim izmed številnih bombardiranj mesta? So ga že pred kapitulacijo prenesli ponovno in skrili na drugo, neznano lokacijo?

Natančno ne bomo vedeli nikoli, so pa leta 1979 v Katarinini palači začeli rekonstrukcijo Jantarne sobe, dela so vmes sicer zastala, a je s finančno injekcijo vmes poseglo nemško podjetje Ruhrgas AG, ki je prispevalo 3,5 milijona evrov, najbrž v zameno za pravice delovanja na ruskem trgu.

Na stotine spretnih rok ruskih obrtnikov je sobo večinoma na podlagi črnobelih fotografij rekonstruiralo kar se da popolno, leta 2003 sta jo v znamenje rusko-nemškega prijateljstva odprla takratni predsednik Rusije Vladimir Vladimirovič Putin in takratni nemški kancler Gerhard Fritz Kurt Schröder. Herr Gerhard je danes – kako zanimivo – svetovalec podjetja Ruhrgas AG, ki gradi rusko-nemški plinovod Severni tok, za katerega sta se leta 2005 dogovorila prav Putin in Schröder.

Dokončanje plinovoda je predvideno že konec leta 2011, ko bo po njem lahko na leto steklo v Evropo 27,5 milijarde kubičnih metrov ruskega zemeljskega plina. Kasneje nameravajo njegovo zmogljivost podvojiti na 55 milijard kubičnih metrov na leto, kar zadošča za oskrbo 26 milijonov gospodinjstev, njegova glavna prednost pa je, da se bo izognil muhasti Ukrajini, ki na zimo prav rada zapre plinsko pipico...