V prejšnjem članku smo pisali o obdarovanju odraslih, tokrat pa si poglejmo, kaj v času veselega decembra potrebujejo otroci. V bistvu tisto, kar potrebujejo čez celo leto – ljubezen, podporo, spoštovanje, biti slišan in razumljen, čvrste temelje v družini, dolžnosti in pravice, vzpostavljene zdrave meje – decembra je treba dodati le še ščepec čarobnosti.

Starši za svoje otroke želijo vse najboljše, a v tem velikokrat močno pretiravajo. Čez celo leto jih zalagajo z igračami, ne postavljajo jim meja, ne naložijo jim nalog in dolžnosti (dokazano je, da otrok, kateremu starši na ljubeč in spoštljiv, a odločen način, postavljajo meje, bolj cveti kot pa tisti, ki teh meja nima) … Starši želijo fizično in čustveno odsotnost kompenzirati z nakupom dragih in številnih daril. Otroci svojim vrstnikom dostikrat razkazujejo, kaj so vse dobili, s tem pa želijo pokazati, kako močno jih imajo starši radi. 

Decembra so starši pod gromozanskim pritiskom, saj želijo, da je vse perfektno, da svoje otroke razveselijo, jim pričarajo praznično vzdušje. Želijo, da so otroci srečni, tako da se na vse pretege trudijo osrečiti svoje malčke.

Prvo darilo staršev njihovim otrokom – nekaj nematerialnega

Česa se bodo vaši otroci spominjali celo življenje: decembrskega vzdušja ali daril? 

Vonj piškotov, ki se širi iz kuhinje. Kako ste jih skupaj izrezovali iz testa. Kako ste vsako leto skupaj izdelovali okraske in okrasili smrečico. Druženje, skupno kuhanje, obiski, igranje, sankanje in kepanje z mamo in očetom. Morda skupno poležavanje in srkanje vroče čokolade, izdelovanje daril … in ne nazadnje tudi lično zavita darila, ki so čakala pod dreveščkom. Gre za družinske rituale, ki povezujejo in v katerih sodelujejo vsi družinski člani. Rituali in tradicija so tisti, ki bolj kot darila ta čas naredijo tako posebnega. Gre tudi za čas pričakovanja in vznemirjenja, prav tako so ti prazniki primeren čas za ustvarjanje skupnih spominov. S tem otroku daste za njih tako pomemben občutek pripadnosti in vrednot.

Bodite prisotni, tako fizično kot psihično, sprostite se, prisluhnite otroku, komunicirajte z njim, družite se z njim, ustvarjajte skupaj … Za otroke je to bolj pomembno kot katerokoli materialno darilo. Ko z malo dobre volje in s skupnimi močmi pričarate praznično vzdušje, pa pridejo na vrsto tudi darila.

Strokovnjaki opozarjajo, da je december idealen čas, da otroka naučite pomena sprejemanja in dajanja. Čas posvetite tudi temu, da se otrok veseli obdarovanja drugih in ne le tega, da bo darila dobil.

Lotite se izdelovanja voščilnic in daril za družinske člane in prijatelje. Sorodniki bodo presrečni, ko bodo prejeli voščilnice, ki so jih otroci naredili le za njih. Otroci, ki bodo ponosni na svoje izdelke, pa se bodo ob izdelovanju naučili pomena dajanja in širjenja dobre volje med ljudmi. Z doma pečenimi piškoti potrkajte na vrata sosedov, glavno besedo pa naj ima vaš otrok. Idej za širjenje pozitivne energije je še veliko, le odločite se, kaj je za vas in vaše otroke sprejemljivo in prijetno. Otrok nikar ne silite v nekaj, česar ne želi početi ali pa mu je neprijetno.

Doma preglejte in pospravite igrače, knjige in druge stvari v otrokovem kotičku. Skupaj se odločite, česa več ne potrebuje. Ohranjene stvari darujte naprej. Otrok naj jih zavije in naj jih preda humanitarni organizaciji. O tem se z otrokom pogovorite, njegovi starosti primerno mu razložite, kaj se dogaja v družbi in da si lahko medsebojno pomagamo, tudi izven družinskega kroga.

Pomembno je, da decembrski čas izkoristite za krepitev družinskih temeljev in odnosov, prav tako za odgovoren vstop otroka v družbo.

Drugo darilo staršev njihovih otrokom – nekaj otipljivega

Ko ste otroku podarili prvo darilo, je čas tudi za drugega. Nekaj materialnega, a ne pretiravajte.

Naj v vaši družini darila nosi le en dobri mož – Miklavž, Božiček ali dedek Mraz. V širši družini se dogovorite, kaj vam najbolj ustreza. Če pa želite, da darila nosijo vsi trije, pa darila razporedite med tri praznike. Za Miklavža nekaj za posladkat, malo suhega sadja in mandarine. Za božič kakšna knjiga ali kaj toplega za obleč. Za novo leto pa morda dolgo želena in pričakovana igrača.

Spoštujte in upoštevajte navade družine

Drugi naj spoštujejo želje staršev: če ste babica in vnuku želite kupiti mobilni telefon, veste pa, da starša temu nasprotujeta, potem ga nikar ne kupite. S tem boste v družino vnesli le prepir, ustvarjali boste napetosti in nejevoljo. Bolje je, da se s starši pogovorite, kaj bi bilo primerno za vnuka oz. kaj potrebuje. Morda si želi na tečaj, morda celoletno naročnino na določeno revijo, prav posebno igračo, morda potrebuje nove hlače, športne copate z njegovim priljubljenim risanim junakom.

Kako ravnati, ko se ideja potrošništva skuša vsiliti v vašo družino?

Specialnega pedagoga Marka Juhanta smo prosili za nasvet, kako ravnati, ko se družina in otrok znajdejo pod pritiskom potrošniške družbe.

Zakaj je pri sosedih tako, pri nas pa drugače? Staršem je težko, ko jih otroci vprašajo, zakaj sem dobil čokolada, sosedov otrok pa je dobil mobilni telefon. Juhant svetuje, da je prva stvar, ki je staršem v pomoč, naslednja: otroka naj vprašajo "Ali veš, kdaj gredo sosedovi spat?" Otrok odgovori: "Takrat kot mi." Starš naj mu takrat pove: "Ne. Vsaka družina ima te zadeve po svoje urejene. Kdaj vstajajo, kolikokrat sesajo, kam hodijo na dopust in podobno."

Vsaka družina si ustvari svoje navade, svoje običaje, pravi Juhant. "Vsaka družina ravna po svoje. In ravna se tudi po tem, koliko denarja je v mošnjičku. Nekateri za praznike porabijo vse in se potem stiskajo. To storijo le zato, da bi izgledalo, da imajo. Ali pa da imajo otroci občutek, da je doma neko bogastvo," pravi. 

Zato svetuje, naj starši otroku rečejo: "Pri nas je navada takšna …" Nato pa naj otroku razložijo, kakšna je ta navada. Dobro je tudi razložiti, da so odpovedali reklame, saj so tam stvari, ki jih ne potrebujejo, narejene pa so na način, da si jih tako otroci kot odrasli želijo imeti. V resnici jih ne rabiš, le želiš si jih, opozarja naš sogovornik. Starši lahko mirne vesti povedo, da so odpovedali reklame, da ne gledajo reklam na televiziji, da se jim skušajo izogniti. Juhant opozarja tudi na nesmisel, ko trgovci določijo, katere igrače so letos v modi in jih morajo trije dobri možje nositi otrokom.

Zato Juhant svetuje staršem, naj otrokom povedo: "Mi gotovo ne bomo šli v to smer. Zakaj ne? Ker vemo, kaj je tisto, kar je res nekaj vredno. Vredno je, da smo skupaj, da se imamo radi in da znamo sami s seboj kaj počet. Tudi če kdaj ni vsega v izobilju, se znamo imeti prijetno," svetuje naš sogovornik.

Ko se druženje med redukcijo toka vtisne v spomin

Juhant nam je zaupal tudi osebno izkušnjo. "Svoj čas so bile redukcije toka. Najina otroka sta vsakič začela ploskat, saj sta točno vedela, kaj se bo zgodilo. Sedli bomo za mizo, privlekli bomo človek ne jezi se, vsak bo dobil kozarec soka in se bomo do onemoglosti smejali. Na koncu bomo po nekem drugačnem obredu šli spat. In še danes, ko sta oba odrasla in samostojna, rečeta, da se spominjata tega, kako jima je bilo takrat fino. Spominjata se, kaj smo takrat skupaj počeli," je dejal. 

Kaj je v resnici tragedija?

"Če nečesa nimaš, ni tragedija. Tragedija je, če nikoli nimaš. Tragedija je, če nimaš družine, staršev. Če stvari ne funkcionirajo. To je hudo. Ni pa hudo, če imajo sosedje več. To je potem navadna zavist. Kajti so stvari, ki jih ne potrebujemo. Le želimo si jih. Za tisto, kar želiš, daš več, kot bi dal za stvar, ki jo morda res potrebuješ," nam je še dejal Juhant.

Otrokom moramo biti zgled

Najtežje je otroka naučiti situacij, v katerih vsaka družina dela po svoje. Zakaj? "Zato, ker pogosto želimo biti zgled z besedami. Mislimo, da se vzgaja tako, da povemo otroku, kako to je. Povemo pravilo - na primer "bodi miren, stoj pri miru". In to se bo zdaj čudežno zgodilo. Sami pa smo grozno neučakani – če je treba počakati pri zdravniku, pred semaforjem, če je treba počakati na nekoga, ki nespretno obrača avtomobil … otroci se učijo iz zgleda. Obstaja pet načinov, kako se otroci naučijo biti potrpežljivi, kako se naučijo spoštovati stvari. Pet jih je, a vsi temeljijo na istem: na zgledu," pravi Juhant.

Otroci potrebujejo zgled, kako nekoga spoštujemo ali pa kako izrazimo spoštovanje do starejše osebe. Morajo videti starša, kako obravnava neznanega človeka. "Ko otrok to vidi, potem tako ravna tudi sam. Uči se iz prakse: strpnost se uči tako, da doživlja, da so njegovi starši strpni. Da znajo in zmorejo počakati, da znajo ta čas tudi kako izkoristiti – če stojimo z vozilom v koloni, potem izkoristimo čas za pogovor in igrice. To morajo otroci doživet. To ni nekaj, kar otroku lahko poveš ali prebereš iz knjige, na otroka boš neko lastnost prenesel le tako, da si tudi ti takšen. Otroci to morajo doživet, videti tvoje ravnanje, ne pa slišati o tem," pripoveduje naš sogovornik.

Otrok noče sodelovati pri dajanju. Kaj zdaj?

Kako naj ravnamo, če otrok ne želi deliti svojih starih igrač v humanitarne namene ali spečenih piškotov skupaj s starši odnesti k sosedom? Otrok potrebuje vajo, pravi Juhant. "To, da deliš z drugimi, da nekomu nekaj podariš, je vaja. Gre za kanček spoštovanja. To pomeni, da tem ljudem pokažeš, da obstajajo, da so, da se ti zdijo pomembni, da jih srečuješ in da so en del tvojega življenja," razlaga.

Če boste otroku rekli: zdaj bova spekla piškote in jih odnesla k sosedom, bo odgovoril: "le zakaj". Nima pojma, zakaj bi to storil. "Naredite ustrezen uvod in mu razložite, komu bi še voščili srečno novo leto ter zakaj in kako. Pogovorite se še o darilu: ali so doma pečeni piškoti lepo darilo ali ne. Ko otrok ugotovi, da je, potem se lotite peke, piškote oblikujte, morda še okrasite," predlaga Juhant.

Vsak piškot je drugačen. Takšnega darila bo, verjemite mi, otrok z veseljem odnesel tudi k sosedu, do katerega ne goji nekih posebnih čustev, a bo gojil občutke do svojih piškotov, ki jih je sam izdelal. Zdijo se mu lepi in pomembni, prav zato jih bo z veseljem izročil, razlaga naš sogovornik.

"Otrok ne potrebuje nečesa, kar si kupil. Otrok potrebuje nekaj, kar doživi. To je tista osnova. Doživetje je temelj. Nastati mora neka zgodba, po kateri si bo otrok zapomnil letošnje novoletne praznike. Vprašanje pa je, kaj bodo bralci storili: ali imajo kaj takega v načrtu oz. kaj lahko naredijo, da si bo njihov otrok točno to novo leto zapomnil za vse življenje," je bralcem sporočil specialni pedagog Marko Juhant.