Slovenski pristojni organi so o priporu državljana obveščeni le s privolitvijo zaprtega. A na slovenskem zunanjem ministrstvu svetujejo, da v primeru priprtja od lokalnih oblasti zahtevate, da o vašem primeru obvestijo slovensko diplomatsko konzularno predstavništvo. Če tega Slovenija v nima, bo dovolj tudi konzulat katere druge države članice Evropske unije, najbližje konzularno predstavništvo v drugi državi ali častni konzul.

Če ste na zapor že pravnomočno obsojeni – a prav čas od aretacije do sojenja je po navadi najdaljši, imate možnost, če gre za državo, ki je podpisnica Konvencije sveta Evrope o transferju obsojenih oseb, zaprositi za prestajanje kazni v Sloveniji. Slovenska sodišča po prihodu v državo kazni, ki so bile izrečene v drugih državah, praviloma ne spreminjajo.

Reševanje zaprtih Evropejcev iz tujih zaporov je praviloma zapleteno – tako pravno kot finančno. Zato nekateri obsojenci, ki denimo v azijskih državah prestajajo kazni zaradi drog, tam ostanejo vse življenje. Med države, v katerih so razmere za zapornike še posebno neugodne, spadajo države Latinske Amerike, Azije ter Belorusija in Rusija. Zapori so prenatrpani, sistem pa po navadi poskrbi za popolno razčlovečenje zapornika. V tujih zaporih je trenutno okoli 200 Slovencev.

Zapor družinskega člana pa je veliko finančno breme tudi za svojce. V Sloveniji namreč ni predpisa, ki bi omogočal finančno pomoč državljanom v priporu oziroma zaporu v tujini. Plačevanje stroškov odvetnikov in tolmačev je tako naloga zapornika oziroma svojcev, poleg tega pa je treba v nekaterih državah bivanje v zaporu celo plačati. Na primer v Turčiji, Maroku in Peruju je treba plačati za posteljo, hrano, elektriko. V zaporih redno prihaja do groženj, izsiljevanja in pretepov, zato je treba 'plačati' tudi osebno varnost.