Se vam kljub temu, da od doma delate že več mesecev, zdi, da stvari nimate pod nadzorom? Čeprav se vam zjutraj ne mudi v službo in odpade tudi vožnja v prometni konici po službi, vam na koncu dneva zmanjka časa zase ali za svojo družino? Niste edini. Raziskava Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani pri slovenskem vzorcu ugotavlja, da se starši v času epidemije soočajo s težavami usklajevanja dela in družinskega življenja, organizacijo in strukturo časa ter uravnavanjem čustvovanja in vedenja pri otrocih.

"Starši poročajo tudi o večjem stresu, pogostejših prepirih, večji zaskrbljenosti in pomanjkanju socialnih stikov, ki v običajnih okoliščinah lahko nudijo priložnost za čustveno razbremenitev," pravita dr. Mojca Poredoš in mag. Žan Lep z Oddelka za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani (FF LJ). V "normalnih" okoliščinah, ko ni epidemije in se za delo od doma delavec in delodajalec odločita v soglasju, delavec pa ima doma zagotovljene ustrezne pogoje za delo, je lahko takšno delo pozitivna izkušnja. 

A v času "epidemičnega" dela od doma delavci večinoma nimajo zagotovljenih ustreznih pogojev za delo, saj morajo ob delu skrbeti še za gospodinjstvo, šolanje otrok, pripravo obrokov in podobno. Torej, v številnih družinah delo od doma zagotovo ni videti tako udobno kot na posnetku, ki ga je pred časom delil minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. 

"Idealiziranje dela od doma je zato lahko zelo problematično; izrednega pomena je, da opisanih izzivov ne spregledamo in da jih ustrezno naslovimo. V nasprotnem primeru tvegamo, da poglabljamo njihove stiske in neprijetna občutja, na primer jezo, razočaranje in apatijo, kar vodi ne le do negativnih posledic za posameznika in njegovo duševno zdravje, ampak tudi k nižji delovni učinkovitosti," opozarjajo na Oddelku za psihologijo ljubljanske Filozofske fakultete. 

Podobno meni tudi klinični psiholog dr. Tristan Rigler z Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana. "Pristop, ki delo od doma predstavlja v romantični, polepšani luči, ima kljub morebitnim dobrim namenom negativne posledice. Vsi vemo, da je realna situacija drugačna in da so se družine znašle v resni stiski, zato je video z izraženim nerazumevanjem dejanskega stanja ljudi le še dodatno razjezil. Ob kupu negativnih impulzov in čustev, ki nam jih sedanja situacija servira vsak dan, je vzbujanje dodatne jeze najmanj nepotrebno, pa tudi škodljivo, saj te jeze ljudje nimajo kam dati. Tako jo usmerijo vase ali pa se znesejo nad svojimi bližnjimi, kar ponovno povečuje stisko v družinah," opozarja. 

Kakšne posledice pušča delo od doma za starše in otroke?

Kot pravi Rigler, sta delo od doma in šolanje na domu gotovo ena največjih izzivov za vso družino. "To je lahko kratkoročna, prehodna rešitev, ki pa se je zdaj razširila v mesece trajajoče stanje brez jasnega konca. Družine tako funkcionirajo brez vizije, do kdaj bodo prisiljene v takšen način opravljanja dela in šolskih obveznosti."

V času, ko poteka šolanje na daljavo, tako starši kot strokovni delavci v šolah tudi pri otrocih poročajo o poglabljanju stisk, upadu motivacije, težavah z uravnavanjem čustev, povečani zaskrbljenosti in predvsem naveličanosti, ki so posledica ukrepov za zajezitev epidemije. 

Klinični psihologi pri otrocih opažajo, da se njihove stiske in tesnobe povečujejo, nekateri kažejo tudi znake depresivnosti. "V tujini je že bilo objavljenih več študij in drugih dokumentov, ki zaskrbljenost podkrepljujejo z empiričnimi podatki. V različnih okoljih otroci in mladostniki (oziroma njihovi starši) poročajo o težavah v psihosocialnem delovanju: občutkih osamljenosti, zaskrbljenosti, simptomih anksioznosti in depresivnosti, specifičnih strahovih, vezanih na zdravje, smrt, ekonomski status družine in šolanje, razdražljivosti, motnjah spanja in teka, kronični utrujenosti, še posebej zaskrbljujoča pa so nekatera poročila o povečevanju samomorilnosti pri mladostnikih," opozarja Rigler. 

Klinični psiholog ugotavlja tudi, da nemalo otrok kaže znake regresivnega vedenja. Namesto da bi napredovali v svojih razvojnih fazah, so se ustavili in celo zapadli na prejšnje. "Opažamo lahko, kako pomemben dejavnik v odraščanju otrok predstavlja širše okolje, kot ga predstavljajo šola, prijatelji, družabne dejavnosti, športne aktivnosti ... Razvojna naloga otrok je, da se od staršev osamosvajajo in oddaljujejo od primarne družine, naloga staršev pa je, da jim to varno omogočajo. Trenutna situacija to aktivno preprečuje, zato se družine znajdejo v stiski, v situaciji, ki je povsem nenaravna in v nasprotju z evolucijo družine," je poudaril.  

Starši so preobremenjeni, saj so prisiljeni prevzemati več nalog hkrati, mnoge od teh so si tudi nasprotujoče. "Skoraj nemogoče je pričakovati, da bodo starši uspešni v svojem poklicu, hkrati vodili šolo, opravljali delo učitelja, vzgojitelja, kuharja, gospodinje, animatorja, čistilke ... Takšen način dela dolgoročno vodi v izgorelost, in ko bodo starši dekompenzirali, torej ko ne bodo zmogli več in bodo doživeli 'razpad sistema', bodo posledice čutili tudi otroci," opozarja dr. Rigler. 

"Točne posledice, ki jih bo trenuten način dela pustil na otrocih in njihovem odnosu do dela, je nemogoče napovedati. Gotovo pa bodo na posledice in njihovo izraženost poleg epidemije vplivali tudi drugi dejavniki, na primer starost otrok, družbenoekonomski status družine in notranji viri posameznika (osebnostna prožnost, odpornost na stres, temperament posameznika)," pravita psihologa Poredoš in Lep. Prav družbenoekonomski status družine pa bo pomembno vplival na to, kakšne posledice bodo v prihodnosti čutili otroci in mladi zaradi trenutnega načina dela in šolanja, čeprav tudi razmeroma dobro "situirane" družine pogosto nimajo možnosti za zagotavljanje lastnega prostora in dostopnost do naprav za delo vsem družinskim članom. 

Delovne navade so obrnjene na glavo

Otroci so doma in opazujejo svoje starše, ki prav tako delajo od doma. Ti pogosto nimajo nadzora nad delom ravno zato, ker hkrati opravljajo še številne druge naloge (kuhanje, šolanje, pospravljanje). Tako se nemalokrat zgodi, da starši delo potegnejo čez ves dan, delajo od jutra do noči, med delom si praktično ne morejo vzeti odmora ... Vse to pa opazujejo njihovi otroci. 

V času dela in šolanja od doma je problematičen razvoj delovnih navad, a ne zato, ker bi otroci ponotranjili "model neprestanega dela", pač pa zato, ker je porušena njihova siceršnja rutina, pravita Poredoš in Lep. 

"Z vidika delovnih navad je šola okolje, kjer se otroci učijo na primer sledenja pravilom, pomena opravljanja nalog, upravljanja svojega časa, vse to pa so veščine, ki bodo zelo koristne tudi pri njihovem poklicnem delu. Ker pa otroci in mladostniki še niso sposobni sami načrtovati in uravnavati svojega dela, je zelo pomembno, da jim pri tem pomagajo starši. Učitelji, ki pri načrtovanju šolskega dela sicer igrajo pomembno vlogo, te možnosti danes nimajo oziroma je možnost zelo omejena," opozarjata.  

V primerih, ko starši delajo od doma, morda tudi od jutra do večera, pa obstaja tudi tveganje, da otrokom namenijo manj časa in pozornosti, kot bi je sicer dobili. Starši denimo nimajo pregleda nad otrokom, ga ne spodbujajo k delu ali pa to počnejo na neustrezen način. In tudi to lahko ima negativne posledice.

Kaj lahko naredijo starši, da omilijo negativne posledice dela in šolanja od doma?

Klinični psiholog dr. Rigler staršem svetuje, naj poskušajo na vsakem področju narediti nekaj in naj ne stremijo k popolnosti. "Bodimo malo manj zahtevni do sebe in otrok. Ta situacija zahteva ogromno potrpežljivosti, vztrajnosti in fleksibilnosti. S tem, ko so starši postavljeni v vlogo, kjer je potrebno sočasno delovanje na več nalogah, je treba spremeniti kriterije. Tako ni pomembno, ali bo delo povsem opravljeno, ali bo kosilo skuhano točno in po načrtu ter ali so res vse šolske naloge končane do popolnosti. V tej situaciji se je modro sprijazniti s tem, da je nekaj dovolj dobro, ter narediti seznam prioritet, ki jim želimo slediti, saj je nalog in obveznosti preveč hkrati. Strukturiranje časa in obveznosti je vsekakor priporočljivo, a je glede na potrebe in zahteve otrok pri tem potrebne nemalo okretnosti in prilagajanja," pravi strokovnjak. 

Psihologa dr. Poredoš in mag. Lep pa sta delila še nekaj napotkov:

– Kljub temu da so razmere danes zelo spremenljive, bi bilo dobro oblikovati neko rutino: kdaj se zbudimo, kdaj delamo za šolo, kdaj imamo odmor. To pa ne bo koristno le za otroke, ampak tudi starše, ki bodo lažje organizirali svoje delo.

– V rutino vključite tudi dejavnosti, ki bodo ločile čas, namenjen delu, in prosti čas (zjutraj se na primer "uredite" za službo in šolo, se preoblečete, po koncu dela vsaj za nekaj časa izklopite računalnik).

– Če se le da, si pripravite stalni kotiček za delo, ki ga po koncu dela tudi pospravite, da vas kupi papirja in zvezkov ne bodo še ves večer opominjali na nedokončane naloge.

– Pomembno je, da poskusimo svoje delo (in delo otrok) organizirati tako, da si vzamemo čas za družino, ki ga preživimo kakovostno (skupni obrok "na hitro", med delom, ne bo nujno prispeval k izboljšanju odnosov ali sprostil družinskih članov), se pogovorimo in počnemo stvari, ki jih imamo radi. 

– Če se le da, naj bodo vikendi drugačni, kot bi bili tudi sicer: izogibajte se delu, pripravite zanimive dejavnosti, v katere vključite tudi otroke, "odklopite" se od elektronskih naprav. 

– V svojo rutino vključite tudi gibanje na svežem zraku, saj pomembno prispeva k boljšemu psihofizičnemu počutju (zadostuje že vsakodnevni sprehod).

Kot je poudaril dr. Rigler, lahko predvsem starši poskrbijo, da otrokom to obdobje ne bo predstavljalo travmatske izkušnje. "Odrasli se zavedamo, da bo tudi ta situacija minila, otroci pa si prihodnost težko predstavljajo. Zato jim prihranimo poplavo informacij o epidemiji, o umrlih in okuženih ter se usmerimo v dejavnosti, ki otroku predstavljajo veselje, vzbujajo radovednost, aktivnost in krepijo njegove potenciale za spoprijemanje s stresom. Naučimo jih, kako lahko neprijetne razmere preživimo na stabilen in miren način," pravi klinični psiholog.  

Trenutne razmere, v katere smo pahnjeni brez naše volje, so lahko tudi priložnost, da se družina poveže. "In to ni romantično olepševanje, saj pri tem ne mislim le na prijetne sprehode v naravi in večerni film, temveč na reševanje konfliktov, soočanje s težavami, prilagajanje in empatijo med družinskimi člani," še dodaja.

Opazovanje staršev lahko vpliva tudi na poklicno odločanje otrok

Otroci lahko zdaj iz prve vrste opazujejo starše. Pri tem vidijo, kako se spoprijemajo pri svojem delu in drugih opravilih. V običajnih razmerah bi tega videli precej manj, saj ne hodijo z nami v službo in po opravkih. "Iz tega se lahko veliko naučijo, zato se izplača potruditi in biti dober zgled, a prav tako ni nič narobe, če otroci kdaj vidijo, da ne moremo, da smo utrujeni, žalostni, zaskrbljeni. S tem jim pokažemo, da je ok, če nisi ok, da ni treba biti ves čas popoln, srečen in nasmejan. Več skupnega časa prinaša dodatne obremenitve, a hkrati tudi neprecenljivo priložnost, da se starši in otroci spoznavajo tako, kot se sicer nikoli ne bi," zaključi klinični psiholog Rigler. 

"Z vidika razvoja poklicnega odločanja so otroci v t. i. domišljijski fazi. Informacije o poklicih dobivajo priložnostno (od staršev, prijateljev, iz medijev in slikanic, risank …) in o njih fantazirajo – v prihodnosti si želijo opravljati poklic, ki jih pritegne, kar pa ima le malo zveze s poklici, ki jih dejansko opravljajo v prihodnosti. V tem smislu opazovanje staršev pri delu verjetno le malo vpliva na njihove predstave mlajših otrok o poklicih," pravita Poredoš in Lep s Filozofske fakultete v Ljubljani.  

So pa nekatere raziskave iz tujine pokazale, da med otroki narašča priljubljenost poklicev, kot so zdravnik, medicinska sestra, znanstvenica – torej poklicev, ki so v času epidemije v javnosti predstavljeni izrazito pozitivno.

Mladostniki in mladi na prehodu v odraslost pa poklicne usmeritve oblikujejo že bolj realistično, na podlagi svojih znanj, sposobnosti in skladnosti poklica z njihovimi vrednotami. "Pri teh je morda bolj verjetno, da (pre)oblikujejo predstavo o poklicu staršev, če na primer ugotovijo, da njihovo delo morda ni tako zanimivo, kot so si predstavljali. Vseeno pa tudi sicer mladi pogosto niso nagnjeni k temu, da bi izbrali poklic, ki ga opravljajo tudi njihovi starši, saj se želijo v razvoju osamosvojiti in oblikovati svojo življenjsko pot," pravita psihologa.

Zelo verjetno je, da bodo posledice te epidemije na področju dela dolgotrajne. Nekatera velika podjetja iz tujine so denimo že napovedala, da bodo njihovi zaposleni tudi po koncu epidemije vsaj del dela opravljali od doma, še izpostavljata. V tem smislu se lahko otroci v tem času vsaj delno seznanijo z načinom dela, ki jih morda čaka v prihodnosti.