Ali smo ljudje res mislili, da lahko desetletja snemamo in gledamo filme, kako nekje v prihodnosti svet napade skrivnostni virus, za katerega do zadnjega trenutka junaki ne najdejo zdravila, in da s tem ne bomo priklicali nesreče? Ja, jaz sem mislil prav to, zato sem se še pred začetkom lanskega poletja začel ozirati za letalskimi kartami za Japonsko. Vedel sem, da želim iti na začetku pomladi, ko cvetijo češnje, nekaj časa spremljal gibanje cen in na koncu sredi avgusta kupil karto. "Marca grem na Japonsko, to je to," se mi je odvrtelo v glavi. Nihče več me ne more ustaviti.

Meseci so minevali in vsak mesec sem del plače namenil prihajajočemu potovanju. En mesec sem tako plačal nastanitve v Tokiu, spet drugi mesec v Kjotu, Osaki in Hirošimi, spet tretji mesec prevoz do letališča in karto za vlak, brez česar na Japonskem ne gre. Vmes sva s partnerjem izdelovala še itinerar in nekje januarja ugotovila, da imava načrtovano in plačano vse. Še več, pozimi sva obiskovala celo tečaj japonščine in se tako naučila vsaj njihovi pisavi, hiragano in katakano, in nekaj osnovnih kanjijev, fraz in besed. Bila sva popolnoma pripravljena na pomlad … kot Evropa na zadnji migrantski val.

In potem pride koronavirus

Še zdaj se spomnim, ko se je začelo govoriti o koronavirusu, a to se mi je zdelo tako daleč, daleč. Celo kakšni starejši ljudje, ki se jim Japonska in Kitajska zdita eno in isto, so me že takrat spraševali, če ne bi raje ostal doma, a sem jim zagotovil, da strahu ni. A tako kot se je pred več kot stoletjem Angliji zgodil Titanik, se je Japonski zgodila Diamond Princess, luksuzna ladja, ki je koronavirusu ponudila prvo širitev zunaj Kitajske. Če sem iskren, me ni zaskrbelo niti takrat. Še vedno sta bila do odhoda več kot dva meseca in ja, priznam, tudi sam sem takrat mislil, da gre pač za neko obliko gripe. Mislim, da zdaj takšnih ni več, kajne?

Če se je nekaterim hišica iz kart začela podirati zelo pozno, dan ali dva pred predvidenim potovanjem ali pa celo ko so že bili na izbrani destinaciji, se je moja začela podirati že tri tedne prej. Še preden je Italija uvedla strogo karanteno, je izbrana letalska družba odpovedala moj let iz Benetk do Dohe, medtem ko je tisti iz Dohe do Tokia ostal potrjen. Ravno v tistih dneh sem se začel boriti z nesramno virozo (nič drugega ni bilo, prisežem), zato se z odpovedjo leta sprva nisem ukvarjal in sklenil, da se najprej dobro pozdravim, a mi je v tem času odpadel še povratni let iz Dohe do Benetk. Bi vi obupali? Mogoče. Jaz nisem. V Sloveniji še vedno ni bilo nobene potrjene okužbe, še več, Evropa z izjemo Italije ni imela težav s koronavirusom, zato sem pač sprejel ponudbo letalske družbe in let sprva prestavil na Zagreb. Le nekaj dni pozneje so domine začele padati.

Ko ti odleže, ker je potovanje odpadlo

Marsikdo me te dni sprašuje, ali sem žalosten, jezen, razočaran. Iskreno? Ne, odleglo mi je. Sprva sem bil razočaran, seveda, a vse se je spremenilo, ko sem po odležani virozi, ko je koronavirus že trkal na slovenska vrata, odšel v trgovino. Morebiti na tem mestu ni odveč omeniti, da živim le nekaj kilometrov od italijanske meje, a odhod v trgovino, ki jo imam približno 500 metrov stran, se je izkazal za pravi podvig. Ves čas sem se nervozno oziral, kdo je za mano, kdo je pred mano, kaj primem, košarice sploh nisem uporabil, temveč sem izdelke metal direktno v svojo bombažno vrečko (s čimer nameravam nadaljevati tudi v prihodnosti in bi to svetoval tudi drugim). Izogibal sem se nepotrebnemu dotikanju izdelkov in drugih stvari, ker sem pač zares moral kupiti toaletni papir, pa sem se počutil, kot da me vsi gledajo in obsojajo. Glej ga, dela paniko, kar toaletni papir kupuje. Po plačilu sem jo iz trgovine odkuril domov, kot da mi koronavirus sedi na rami. Kaj pa vemo, mogoče mi pa je?! Ravno to je največja nevarnost tega virusa. Marsikdo se zdi zdrav, a temu ni nujno tako. Zato je tudi zdaj tako pomembno, da če le lahko, res ostajamo doma. Ko sem to doživel na lastni koži, sem ugotovil, da 16-dnevnega potovanja po Aziji v danih razmerah ne bi prenesel.

Jaz bi pa rad denar nazaj

Nekaj dni pred predvidenim odhodom na potovanje sem si sprva predstavljal tako, da bom opral in zlikal stvari, ki jih potrebujem, opravil zadnje nakupe in obiskal družino ter prijatelje, namesto tega pa sem konec tedna preživel na kavču, kjer sem odpovedoval vse: sistematično eno stvar za drugo. Letalsko karto, nastanitve, prevoze. Tega me je bilo malce strah, ker sem precej nespametno vse, z izjemo prevoza na letališče, vse rezerviral brez možnosti odpovedi. A čeprav smo, kot sem rekel na začetku, ljudje čudni in se močno razlikujemo, imamo neko neverjetno lastnost. Ko je res hudo, stopimo skupaj. Tako je letalska družba sama ponudila možnost spremembe datuma oz. vrnitev kupnine v celoti, prav tako številne nastanitve, ki sem jih opravil na eni izmed priljubljenih spletnih strani. Tista, ki ponuja prenočišča pri domačinih, je sicer dolžna vrniti le polovico cene, a glede na trenutno situacijo svoje najemodajalce pozivajo, da so pošteni in vrnejo denar v celoti. Eden izmed dveh najemodajalcev je to pri meni tudi storil, odgovor drugega še čakam. Najbolj smešno je še to, da vsaj za zdaj kaže, da denarja ne bom dobil le pri edinem slovenskem ponudniku storitev, čeprav sem vplačal zavarovanje in je podjetje samo kršilo svoje pogoje, ker so mi pot odpovedali le nekaj dni pred odhodom. Seveda se ne mislim kar tako vdati, ampak človek gre težko mimo ironije, ki se ponuja na dlani.

Če se te dni tudi sami ukvarjate z odpovedjo potovanja, ste najbrž prišli do enakih zaključkov. Glede na to, da je po svetu razglašena pandemija, v Sloveniji pa epidemija, načeloma težav z vračili ne bi smeli imeti. Splača se dobro prebrati pogoje poslovanja in se morebiti obrniti tudi na pristojne urade, ki rešujejo omenjeno problematiko, a iz lastne izkušnje lahko sklenem, da težav ni bilo. Letalska družba je za vse poskrbela sama, še več. Imeli so prav posebno kodo, s katero si brez dodatnih razlag označil, zakaj ne moreš na pot. Enako je bilo tudi pri enem izmed ponudnikov prenočišč.

Ko ves svet govori, da ostani doma

Ironično je tudi, da se nekega datuma veseliš več mesecev, pol leta, nato pa pride in takrat se vse ustavi. Svet se je dobesedno ustavil. Prazne so ceste, promet je ustavljen, ne le Slovenci, temveč ves svet tvita in 'heštega', da ostani doma. Ironično, a kot sem rekel, meni je odleglo. Nečesa, ki se človek tako močno in tako dolgo veseli, res nisem želel doživeti v strahu in neprestanim oziranjem naokrog, kdo smrka in kdo kašlja, kaj primem in ali se bom sploh lahko vrnil domov.

In če se na koncu vrnem na češnje … Ironično je, da japonski pregovor pravi, da se odpadli cvet ne vrne več na vejo. Če so prve napovedi cvetenja češenj napovedovale, da bom na Japonskem ravno prav, v Tokiu morda še prezgodaj, so se kasnejše napovedi še na začetku tega meseca popolnoma prilagodile datumom mojega potovanja in od Tokia naj bi proti jugu potoval skupaj z njimi. Ampak zgodilo se je isto kot z mojim nesojenim potovanjem: "Mi načrtujemo, višja sila odloči." Češnje so že začele cveteti in ni vrag, da bo do 27. marca, ko bi moral priti na cilj, veter večino že odpihnil. Vrag je vzel šalo in češnje.

Bom naslednje leto poskusil znova? Za zdaj je namen tak. Upajmo le, da se ne uresniči ena izmed številnih spletnih šal in takrat med nas prideta covid-20 in covid-20 pro. Ostanite doma. Če sem jaz lahko odpovedal Japonsko, lahko tudi vi odpoveste športne stave. Ostanite zdravi.