In zdaj potrebujemo novo reformo.

Ta bi naj po besedah ministra za delo, družino in socialne zadeve Ivana Svetlika, padanje pokojnin ustavila, veljalo pa bi razmerje, po katerem bi bila pokojnina 80 odstotkov pokojninske osnove. Vendar v primeru, da upokojenec doseže upokojitveno starost, ki za moškega pomeni 40 let pokojninske dobe, torej časa, ko je vplačeval v pokojninsko blagajno, za žensko pa 38. Starostna meja za upokojitev pa se počasi premika proti 65. letu starosti. Vsako dodatno leto pokojninske stopnje pa bi prineslo dva odstotka višjo odmero. Sistem nagrajevanja in kazni torej pravi, več kot delate, več imate in obratno.

Kaj imamo zdaj?

Trenutni pogoji za upokojevanje:

Kaj pravi račun?

Predlagatelji trdijo, da reforma starim upokojencem ne jemlje nič, novim pa prinaša višje pokojnine. V primerjavi z obstoječim pokojninskim zakonom bi tako upokojenec, ki je prejemal minimalno plačo po reformi na leto dobil 186 evrov več, tisti s povprečno plačo 222 evrov več in tisti z dvakratno povprečno plačo 445 evrov več. Trenutno povprečna pokojnina znaša 570 evrov, kar je približno toliko kot na koncu meseca dobi okoli 25.000 Slovencev z minimalno plačo.

Vendar pokojninske reforme nočemo! Ali pač? To je zdaj vprašanje!

105.000 evrov bo vladna stran porabila za to, da nas bo v kampanji pred pokojninskim referendumom prepričevala, da je zakon dober. Koliko bodo porabili nasprotniki, ni znano, vsekakor pa so bili s svojimi ljudskimi argumenti v primeru zakona o malem delu neprimerno bolj uspešni od vlade, ki ji večina očita retoriko zastraševanja.

Nasprotniki reforme trdijo, da je ne potrebujemo, ker so nas že leta 1995 strašili, da se bodo javne finance v desetih letih sesule, če ne bomo povišali upokojitvene starosti, a so leta 2005 bile kljub nespremenjeni upokojitveni starosti v relativno dobrem stanju. Vsekakor boljšem kot danes. Minister Svetlik pa opozarja, da luknjo v pokojninski blagajni vsakič znova krpajo interventni zakoni, ki omogočajo prenos denarja iz proračuna, na leto gre za okoli 1,4 milijarde evrov. Po njegovem je torej reforma nujna, nasprotniki pa trdijo, da je še pred kratkim veljalo, da bo ob starem zakonu pokojninska blagajna relativno stabilna do leta 2025. Vendar smo imeli ob tej obljubi leta 2007 brezposelnih okoli 50.000, torej več kot pol manj kot danes in šestodstotno gospodarsko rast.

Koliko dajemo za pokojnine – leto 2010

Težava je demografija. Če so leta 1984 za eno pokojnino delali trije delavci, je bilo lani to razmerje že 1:1,6, leta 2040 bo 1:1. Z daljšanjem življenjske dobe države vse bolj uvajajo kasnejšo upokojitveno starost. Napovedi za Evropo in ZDA pravijo, da se bo ta že v bližnji prihodnosti premaknila na 67 let. Sindikati in ostali nasprotniki reforme se tega sicer zavedajo, a so močno proti dvigovanju upokojitvene dobe.

Ker nimamo delovnih mest za starejše in ker bodo ti za stroji pri 65 umrli, pravijo. S prvim delom se po tihem strinjajo tudi delodajalci, ki priznavajo, da velja nenapisano pravilo, po katerem so starejši od 45 let nezaposljivi. A predvidevajo, da se bo trg dela vseeno sposoben prilagoditi in reformo podpirajo. Po njihovih podatkih je v Sloveniji le 125.000 delavcev z zaključeno osnovnošolsko izobrazbo, zaradi česar bi na starost težje napredovali na višja, manj zahtevna delovna mesta.

Potem so tukaj med kritikami še slabi pogoji za delo za starejše in dejstvo, da če bi starejši delali dlje, mladi sploh ne bi prišli na vrsto za zaposlitev. Sindikati tako namesto pokojninske reforme zahtevajo delo za vseh 114.000 brezposelnih in dodajajo, da bi že z zaposlitvijo polovice teh ljudi v pokojninsko blagajno priteklo 280 milijonov evrov. Da bi zakrpali luknjo, tako manjka še 1,2 milijarde, kar pa naj bi zbrali s preprečevanjem dela na črno ter doslednim pobiranjem prispevkov od delodajalcev. Z argumentom o odžiranju dela med mladimi in starimi pa je po mnenju zagovornikov reforme še ena težava. To, da se na mesto starega delavca zaposli nov, ni rešitev težave, saj sta za eno pokojnino potrebna vsaj dva delavca, da je ta znosne višine.

Pa naj tajkunski delodajalci plačajo več!

Druga ideja namesto pokojninske reforme, ki jo predlagajo sindikati, je dvig prispevne stopnje. Leta 1996 so delodajalci namreč dosegli znižanje prispevkov, ki jim je prihranilo okoli 8 milijard evrov, zdaj je po mnenju sindikatov čas, da jih vrnejo ter čas za to, da nehajo vsa bremena prelagati na pleča delavca.
Delodajalci se s tem, pričakovano, ne strinjajo. Če storite to, bomo odpuščali, ker bodo delavci predragi, trdijo. Ali pa z njimi sklepali drugačne vrste pogodb o delu, kar počnejo že zdaj, a to je že druga zgodba. V vsakem primeru bo spet na slabšem delavec. Ob zvišanju prispevne stopnje bi tudi na splošno padla konkurenčnost slovenskega gospodarstva, ki ima že brez tega dovolj velike težave in to v času, ko večina držav razmišlja o nižjih stroških dela za delodajalce. Po tem predlogu bi po njihovem izračunu delodajalci leta 2027 na delavca samo v pokojninsko blagajno plačevali toliko, kot zdaj zanj plačujejo vseh prispevkov, kje se to konča, pa ni znano, saj je v težavah tudi zdravstvena blagajna, ki prav tako želi višje prispevke.

Če ne bo reforme, bomo Grčija?

Tako trdi vlada, nasprotniki jo obtožujejo zastraševanja. Slednje je do določene mere res, saj javne finance niso odvisne od pokojnin. Opozicija vladi očita predvsem zadolževanje in povečevanje javne porabe. Poleg tega bi pokojninska reforma šele čez nekaj let začela ugodno delovati na državni proračun. V prvih letih bi bil ta učinek le okoli 40 milijonov evrov. Podobno počasi kot na državni proračun bi reforma delovala tudi na tiste tik pred upokojitvijo. Nekdo, ki mu do tja manjka še 5 let, bi moral v primerjavi z obstoječim zakonov, delati leto dlje in bi imel štiri odstotke višjo pokojnino.
Sindikati in nasprotniki tezo o višjih pokojninah sicer zavračajo. Novopečeni član opozicije Karel Erjavec ima za to svojo razlago – nihče ne dela reforme zato, da bo ljudem dal več, ampak zato, da jim bo vzel!
Bi pa naj ob zavrnitvi pokojninske reforme državi padla bonitetna ocena, zaradi česar bi bila dražja posojila.

Eni so vedno proti!

Če reforma pade, bomo najbrž dobili interventni zakon, ki bi do leta 2016 zamrznil plače v javnem sektorju, pokojnine in socialne transferje. Premier bo nanj vezal zaupnico, če bo pogorel, sledijo volitve in nova vlada. In kaj bo novega po tem? Nič!

Če gre verjeti javnomnenjskim napovedim, bi se znalo zgoditi, da bi prihodnjo vlado vodil Janez Janša. Njegova stranka je trenutno med nasprotniki pokojninske reforme. A reforma je neizogibna in če ta pade, bo morala nova vlada pripraviti novo. In že zdaj je jasno, da se bodo trenutni zavezniki takoj znašli na nasprotnih bregovih, saj bi SDS uvedla sistem individualnih pokojninskih računov, kjer bi vsak v vsakem trenutku videl, koliko ima za starost. Ker pa bi to okrnilo sedanje načelo solidarnosti, ki na takšnem računu nimajo nič, so sindikati že zdaj povedali, da bi bili proti. Pa smo spet na začetku.

Tudi, če jo sprejmemo, je čez 10 let ne bo več!

Medtem pa poznavalci opozarjajo na to, da ne le, da je nujna že ta reforma, čez nekaj let bomo najbrž potrebovali novo, strožjo. Koliko strožjo, pa je odvisno od tega, ali bo tokratni referendum za predlagatelje uspešen ali pa ne. Ankete trenutno kažejo, da ne, čeprav se vsi strinjajo, da je reforma nujna, zaplete se le pri vsebini predlaganega. In pri priljubljenosti vlade, ki nižja skorajda že ne more biti. To pa ni dobra klima niti za spremembe niti za poslušanje argumentov.