Te dni se je v ZDA v zvezi z laganjem kupcem v središču pozornosti znašla družba Coca Cola. Pa ne zaradi svojega paradnega konja, istoimenske pijače, ampak zaradi pijače Vitaminwater. 'Vitaminska voda' je v zadnjih letih na drugi strani Atlantika postala priljubljena spremljevalka vseh, ki se želijo osvežiti po naporni vadbi, prodajajo pa jo še v petnajstih drugih državah, tudi v Evropi.

Priljubljenost pijače izhaja iz prepričanja večine, da gre za navadno vodo obogateno z vitamini. Kar je po svoje zanimivo, saj je pijača vendar sladkega okusa. In v resnici tudi je sladka: steklenička vsebuje 33 gramov sladkorja in 125 kalorij. Zdaj pa potrošniki trdijo, da je ime pijače zavajajoče in povzroča, da jo ljudje uživajo v pretiranih količinah, kar lahko povzroči bolezenska stanja.

Odvetnik Stephen Gardner, ki v njihovem imenu toži proizvajalca, trdi: „Navadnemu 'sranju' so dodali vitamine, samo zato, da se oglas sliši bolje.“ Delno se z njim strinja tudi sodnik John Gleeson, ki je spisal kar 55 strani dolgo in do proizvajalca precej kritično pravno mnenje, v katerem izpostavlja, da proizvajalec načrtno izkorišča željo ljudi po zdravju in dobrem počutju, poleg tega pa krši zakon, ki prehrambni industriji prepoveduje dodajanje snovi le zato, da bi lahko trdili, da gre za zdrav proizvod, čeprav izdelek to v resnici ni.

Pri Coca Coli so se na takšne očitke seveda že odzvali. V sporočilu za javnost so zapisali, da imajo vsi njihovi izdelki potrebne nalepke, kjer je jasno zapisano, kaj izdelek vsebuje in kakšne so njegove energijske in prehranske vrednosti. Družba se tako ne čuti kriva, če so ljudje preveč zaposleni ali preleni, da bi na izdelku prebrali, kaj v resnici 'zlivajo' vase.

Če bo do sojenja zares prišlo, bo moral sodnik odločiti, ali je ime Vitaminewater zakonito ali ne. Najbrž se bo izkazalo, da je, saj je izdelek drugače primerno označen, a nekoliko večje vprašanje je, ali je takšno ime tudi etično. Če bi šlo le za to vprašanje, bi oglase in imena morala spremeniti marsikatera blagovna znamka in izdelek, ki obljublja 'revolucionarne' rezultate na podlagi raziskav v 'priznanih laboratorijih', ki jih nikoli ne poimenujejo, neodvisne raziskave pa nikoli ne potrdijo dejanske učinkovitosti.

Iz podobnih razlogov si je pred leti že nakopal tožbo francoski prehrambni gigant Danone, ker je oglaševal zdravstvene vidike actimela. Jezni potrošniki, ki niso bili zaradi uživanja jogurta nič bolj zdravi, so zato vložili tožbo. Druga težava je poplava izdelkov z oznakami naravno, bio, eko, zeleno, okolju prijazno, tradicionalno, domače  in podobno. Svetovna potrošniška organizacija potrošnike opozarja, da gre za načrtno izkoriščanje dejstva, da so ljudje ekološko vse bolj ozaveščeni in si želijo zdravo hrano. Ta je v resnici izjemno draga, proizvajalci pa pogosto na takšen način 'zapakirajo' tudi kaj cenejšega, sploh ne 'zelenega' in nekoliko dražje prodajo.

Nekateri potrošniki so vmes že postali toliko samozavestni, da najbolj izrazite primere zavajajočega oglaševanja prijavijo zvezi potrošnikov, po drugi strani pa se je začela sama oglaševalska industrija zavedati, da si z laganjem kupcem dela slabo uslugo, saj bi se lahko število ljudi, ki oglasom ne verjamejo več slepo, v prihodnosti močno povečalo.

A  ker se to še ni zgodilo, so za zdaj najmočnejši regulatorji oglaševalskega trga države. Tudi po zaslugi evropske direktive je pri nas zavajajoče oglaševanje prepovedano. To je vsako oglaševanje izdelkov ali storitev, ki vsebuje nejasnosti, čezmerna pretiravanja ali druge podobne zavajajoče sestavine in izkorišča dejstvo, da potrošniki nimajo ustreznih izkušenj ali znanja. Še posebej pa so v naši zakonodaji zaščiteni otroci, pravijo na Zvezi potrošnikov Slovenije. V praksi se potrošniki v marsikateri državi pritožujejo, da inšpektorji ne opravljajo svojega dela in da so kazni za kršitelje prenizke. Otroci pa so kljub takšnim in drugačnim prepovedim še vedno ena od največjih ciljnih skupin oglasov, ki se zanašajo na dejstvo, da še nimajo razvite kritičnosti do videnih in slišanih informacij.

Še posebej, če v oglasu nastopa kakšen idol mladostnikov. Za razliko od odraslih, ki (načeloma) razumejo, da na primer Eva Longoria nima tako lepe kože ali las zaradi uporabe izdelka, ki ga predstavlja, namreč otroci izdelek poistovetijo z zvezdnikom. Še večja težava pa nastopi, ko se s takšnimi prijemi oglašuje hrano, ki je precej podobna prej omenjeni pijači Vitaminwater – nobenih pomembnih hranil, še največ pa sladkorja, soli in 'kemičnih' dodatkov, ki v končni kombinaciji povzročijo, da je vse več otrok predebelih.

Tožniki Coca Cole in njene 'vitaminske vode' so prepričani, da bi z zmago v tožbi lahko takšna zavajanje potrošnikov nekoliko omejili, nasprotno pa marsikdo meni, da težava ni v oglasih, ampak v potrošnikih, ki si tako naivno želijo verjeti v vse, kar jim povedo oglasi, da jim še na misel ne pride, da bi prebrali, kaj piše v drobnem tisku na izdelku.