Čeprav bi marsikdo najprej pomislil, da so napitnine stvar preteklosti, ni tako. Raziskava Evropske unije na primer razkriva, da daje napitnino 43 odstotkov Britancev, 31 odstotkov Francozov, 22 odstotkov Italijanov in 20 odstotkov Špancev. Najbolj radodarni so menda ameriški turisti, največji skopuhi pa so Nemci. Najvišje napitnine naj bi prejemale sobarice, povprečno pet evrov, s približno dvema evroma pa jim sledijo postreščki, receptorji in vratarji. Sicer pa tudi tukaj velja, da sta lepota in simpatičnost prednost, saj so napitnine takšnih ljudi praviloma višje.

Ponekod napitnine predstavljajo celo levji delež zaslužka strežnega osebja, spet drugje pa so že ugotovili, da se na radodarnost tujcev ni dobro preveč zanašati in je napitnina že kar vključena v končni znesek na računu. Seveda vam tega ne bodo posebej povedali in nič ne bodo imeli prosti, če boste plačali dvojno, boste pa takšen način obračunavanja napitnine na računu našli kot postavko 'storitev' ali 'strošek postrežbe'. Če pa na računu takšna postavka ne obstaja, osebje morda pričakuje napitnino. Kje in koliko?

Egipt: V restavracijah pričakujejo, da boste za napitnino dodali še 15 odstotkov zneska računa, sobarice in postreščki pa po navadi pričakujejo napitnino v višini enega evra.

Kitajska in Japonska: Pa smo pri državah, kjer napitnina ni stvar tradicije in je prav mogoče, da boste z napitnino koga užalili. Drugače je v mednarodnih verigah hotelov in velikih turističnih centrih, kjer nimajo nič proti kakšni majhni 'nagradi'. Strežno osebje v lokalih tukaj računa na 10 odstotkov računa, sobarica od 2 do 3 juane, vodiči pa 1 dolar.

Francija: 'Le pourboire' naj bi v restavracijah in kavarnah znašala 15 odstotkov. V hotelih napitnina ni nujna, taksist pa za svojo storitev pričakuje 10-odstotno napitnino.

Grčija: Tukaj v restavraciji pričakujejo 10 odstotkov, v taverni vsaj en evro, sobarici pa naj bi napitnino predali osebno na dan odhoda.

Velika Britanija in Irska: V restavraciji pričakujejo 10–15 odstotkov napitnine. Če na računu že piše ' service charge', je lahko znesek nižji ali pa napitnine ne date. Prav tako napitnine ne dajajte v pubih in barih. Če ste bili s postrežbo izjemno zadovoljni in bi se radi oddolžili, pa natakarju plačajte pijačo. Vsaj en funt pa namenite postreščku v hotelu.

Italija: Napitnina v gostinskih lokalih ni praksa, poleg tega boste na računih pogosto odkrili izraz 'coperto', kar pomeni, da ste že plačali za pogrinjek, postrežbo in kruh. Če ste bili s postrežbo zares zadovoljni, lahko na mizi pustite nekaj kovancev. V kavarnah pa lahko napitnino oddate na poseben 'krožnik' ali v 'prašička'. So pa napitnine stalnica v hotelih – sobarica za svoje storitve pričakuje pet evrov na teden.

Avstrija in Nemčija: V restavraciji pričakujejo od 5 do 10 odstotkov zneska računa, v hotelu dobi postrešček 1 evro na kos prtljage, sobarica dva evra na dan, obema pa denar predate osebno na dan odhoda.

Portugalska in Španija: V restavracijah znaša primerno visoka napitnina 10–15 odstotkov zneska. Za dajanje napitnine pa ne uporabljajte kovancev za 2 ali 5 centov, saj je to pri njih nevljudno početje.

Tajska in Malezija: Tukaj imajo na napitnino čisto jasne poglede. 10 odstotkov, sicer so užaljeni!

Turčija: Če nočete biti nevljudni, morate za 'bakschisch' odšteti vsaj 10 odstotkov, prav jezni pa bodo na vas, če ne boste dali nič. To pravilo velja za restavracije, medtem ko bodo postreščki in sobarice zadovoljni s kakšnim evrom ali dvema.

ZDA in Kanada: napitnina v višini 15–20 odstotkov je v restavraciji in piceriji obvezna. Postrešček v hotelu dobi za svoje delo en kanadski ali dva ameriška dolarja, sobarica dva dolarja na noč, taksist pa 15 odstotkov zneska.