Najbolj tradicionalna oblika hranilnika naj bi bil prašiček, druge pa so se razvile bolj zaradi potreb bank, da bi bile na trgu bolj prepoznavne. Prvi hranilniki v obliki prašička so zabeleženi skorajda istočasno z ustanovitvijo prvih bank. V obliki, kot jih poznamo danes, so se prvič pojavili v štirinajstem stoletju v bogatih italijanskih mestih Firencah, Benetkah in Genovi. A navadni ljudje so imeli v tistih časih redko opravka z bankami. In denar je bilo treba shraniti. Najpogosteje so privarčevani kovanci pristali v glinenih posodah, kjer so jih ljudje skrivali pred tatovi in pogosto tudi pred seboj, da jih niso prehitro zapravili.

Iz Anglije prihaja teorija, da naj bi bili prvi hranilniki v obliki prašička, ker je stara angleška beseda za glino pygg zelo podobna današnji besedi pig (pujs). Tako naj bi glinene posode za denar dobile svojo obliko, nad katero so bili najbolj navdušeni otroci.

Prvi glineni hranilniki naj bi imeli le režo, skozi katero si lahko vrgel denar. Če si ga hotel vzeti, si moral posodo enostavno razbiti. Naslov najstarejšega hranilnika v obliki pujska naj bi pripadal glineni podobici z otoka Java. Star naj bi bil okoli 650 let. Ker so nerazbiti hranilniki iz tega obdobja izredno redki, danes dosegajo tudi lepe cene na dražbah, tudi več kot 10.000 evrov.

Najstarejše znane posode za hranjenje denarja pa datirajo v drugo stoletje pred našim štetjem, našli pa so jih v Mali Aziji in na območju Pompejev.