"Nimamo dovolj zdravnikov, kar je izvor vseh težav v slovenskem zdravstvu," opozarja direktor Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije Marjan Pintar. Stanje se sicer izboljšuje, tudi zaradi ukrepov, ki so sledili; med njimi je predvsem odprtje druge medicinske fakultete v Mariboru. In če smo leta 2000 po številu zdravnikov za povprečjem Evropske unije zaostajali za 26, smo leta 2016 zaostajali "samo" še za 16 odstotkov.

Težave s pomanjkanjem zdravnikov imajo vse evropske države, tudi ob najboljših pogojih dela – v na primer Veliki Britaniji, Nemčiji, Švici (kamor uvažajo zdravnike iz Nemčije). Zakaj? Zaradi čedalje večjega problema – podaljševanja življenjske dobe. Starejši namreč potrebujejo zahtevnejšo zdravstveno oskrbo in tudi večkrat obiščejo zdravnike. "Težava pa ni samo v številu zdravnikov, temveč na celotnem področju zdravstvene oskrbe. Uvoz zdravnikov in drugih zaposlenih v zdravstveni negi je nujen v Evropi, če bomo želeli imeti vzdržen in kakovosten zdravstveni sistem."

"Brez uvoza zdravnikov tudi Slovenija ne bo mogla pokriti potreb zdravstvenega sistema." Od kod jih bomo uvažali, če je pomanjkanje povsod v Evropi? "Za Slovenijo bi bilo dobro, če bi k nam prihajali iz nam sosednjih držav, predvsem pa je najpomembneje, da k nam prihajajo dobro izobraženi in usposobljeni." In nekatere države že zelo aktivno vabijo tuje zdravnike. "Združenje je predlagalo, da bi tuje zdravnike pripeljali že na specializacijo, da bi se v procesu specializacije pod mentorstvom medtem naučili jezika in opravili vse formalnosti. Da bi spoznali kulturo naroda, naš sistem, naš način dela."

Lani je ostalo nezasedenih 80 odstotkov specializacij družinske medicine, kar nakazuje na resnično pomanjkanje družinskih zdravnikov. Na bolj odročnih območjih je celo tako hudo, da ostajajo več let nezasedena razpisana mesta in enostavno nimajo zdravnika. "Mislim, da bi manj zaželena območja potrebovala posebno obravnavo. Mlademu človeku se je včasih težko preseliti na podeželje, kjer je bistveno drugačno življenje. Izzivi tam so obiski na domu, povsem samostojno delo ali pa delo v nujni medicinski pomoči. Ne moremo enačiti območja Viča z na primer Bovcem. Na podeželju lahko zdravnik pričakuje, da mu bodo pacienti zvonili na domača vrata, saj ni vezan zgolj na delovni čas, velikokrat je del kraja in okolja. Odnos je drugačen."

"Potrebno bi jih bilo primerno spodbuditi in nagraditi." Kdo, občine, zdravstveni domovi, država? "Nepravično se mi zdi, da bi tovrstno stimulacijo prelevili na občine. Vprašanje je sistemske narave. Najprej bi morali ugotoviti, katera so območja, in določiti način urejanja tovrstne problematike, nato pa bi morala pomagati država. In ne samo za zdravnike, temveč tudi za ostale zdravstvene delavce."

Več diagnostike na primarni ravni, saj je v bolnišnicah vse dražje

Na vprašanje, ali je denar za dodatne zdravnike, je odgovoril: "Trenutno se veliko govori o primarnem zdravstvu in količnikih glede zgornje meje opredeljevanja novih zavarovanih oseb. Eden od ciljev, ki ga zdravniške organizacije izpostavljajo, je Modra knjiga, kjer je predvidenih 1200 pacientov na zdravnika. Normativ bo sprejemljiv le, če se bo na primarni ravni opravilo tudi bistveno več medicine, diagnostike, zdravljenja kot danes."

"Posledica bi bila manj napotitev v bolnišnice. Tako bi lahko bolnišnice razbremenili in zdravstveno ekonomiko postavljali na drugačne temelje. V bolnišnicah so zdravstvene storitve bistveno dražje. In danes so bolnišnice zelo obremenjene, ker splošni zdravniki in pediatri v času, ki ga imajo na razpolago, nimajo časa za poglobljeno diagnostiko. Pacienta lahko predvsem napotijo na sekundarno in terciarno raven na diagnostiko. To je drago za sistem," je pojasnil.

V drugačnem sistemu bi bile po njegovem mnenju lahko krajše čakalne dobe, morda bi bilo manj stroškov. Na vprašanje, ali imajo primarni zdravniki primerno opremo za preglede, diagnostiko, je odgovoril: "To je v tem trenutku tudi eden ključnih problemov slovenskega zdravstva." Slovensko zdravstvo je namreč v letih krize doživelo hud razvojni zaostanek, ni se vlagalo v razvoj, ni se kupovalo opreme. "Če smo imeli v letu 2011 v slovenskih bolnišnicah 67-odstotno amortiziranost opreme, je leta 2018 podatek 83 odstotkov. Po domače povedano – večina opreme po bolnišnicah je skoraj v celoti stare in izrabljene. Samo 17 odstotkov opreme še ni do konca zamortizirane."

Dolge čakalne dobe so torej posledica krize, med katero kljub nenabavi opreme in nižjim plačam ni bilo mogoče stroškovno pokriti vsega. In zdaj v nekaterih bolnišnicah zaradi vse večjega navala in potreb bolnikov naredijo več storitev, kot imajo priznanih s strani plačnika, Zavoda za zdravstveno zavarovanje. "Ampak če bolnišnice opravijo več dela, ga na lastne stroške, pri čemer ne gre le za stroške dela, temveč tudi za stroške materiala, obrabe ... In danes, ko bi morali krajšati vrste, ko bi zaradi gospodarske rasti moralo biti dovolj denarja, nimamo dovolj resursov - nimamo dovolj zdravnikov, drugih zdravstvenih delavcev, sodobne opreme …"

Bolnik bi šel na pregled tudi ob 3. uri zjutraj

Opozoril je tudi na zastarel sistem vodenja in upravljanja, ki direktorjem zdravstvenih zavodov ne omogoča stimuliranja zaposlenih, da bi bili pripravljeni v javnih ustanovah delati še več, da bi počasi zmanjševali čakalne vrste. "Nagrajevanje v javnem sektorju je zelo rigidno. Dogaja se, da zdravniki, zaposleni v javnem sektorju, popoldne delajo pri zasebnikih ali koncesionarjih in kot samostojni podjetniki dobijo bistveno manj obdavčeno plačilo. Tako lahko za enako delo več zaslužijo."

Ali je odgovor v popolni ločitvi javnega in zasebnega zdravstva? "Odgovor je zelo protisloven. Če bi v trenutnem sistemu zdravnikom prepovedali delati kot zasebnikom, bi samo podaljšali čakalne vrste. Zdravnikom bi morali omogočiti izplačilo v sistemu, v katerem delajo. Namreč, nekdo, ki nujno potrebuje diagnostiko, bi šel na magnetno resonanco tudi ob 3. uri zjutraj. Zdaj pa čaka v čakalni vrsti." Ampak zdravnike in zdravstvene delavce, ki bi bili pripravljeni delati v matični ustanovi popoldne ali celo ponoči, bi morali ustrezno nagraditi, je poudaril.

Na vprašanje, ali bi bilo sploh varno tovrstno nadurno delo, je odgovoril: "Seveda se postavlja vprašanje o varnosti in kakovosti. Ampak danes v Sloveniji marsikje zdravniki delajo po 12 in več ur dnevno zaradi potreb, ker nimamo dovolj zdravnikov." In spet – ali je denar za dodatne zdravnike? Imajo direktorji zdravstvenih domov in bolnišnic sploh možnost, denar, proračun za razpis novih delovnih mest? "Če bi imeli več zdravnikov, bi se zmanjšale obremenitve zdajšnjih zdravnikov. Če bi na primarni ravni zaposlili več splošnih zdravnikov, pediatrov, bi se lahko zmanjšale obremenitve na sekundarni ravni, torej bi bili prihranki v bolnišnicah."

Pomembna je torej tudi prerazporeditev denarja. "Generalno gledano pa bomo za izziv, ki ga imamo, potrebovali več denarja." Koliko? "Zdravstvena zavarovalnica ima trenutno nekaj nad tri milijarde evrov, nekaj denarja je v zasebnih zavarovalnicah. Zelo težko je določiti številko, koliko denarja potrebujemo."

Država na slabšem, ker zdravniki delajo pri zasebnikih

Glede visokih plač nekaterih posameznih zdravnikov, ki so bile ponekod nad 15.000 evrov bruto in ki po katerih naj bi nekateri delali po 15 ur dnevno, je pojasnil, da nimajo podatkov o plačah. "Morali bi preveriti vsak primer posebej in povprašati pristojne, zakaj so izplačali tako plačo. Lahko pa je šlo za poračune za nazaj, za mentorstvo, za univerzitetno delo, morda so izplačali vodstvene dodatke, če vodijo oddelke, za dežurstva, nadure ... Plača se zdravnikom ne poveča, če so bistveno presegli obseg dela, če so bili zelo produktivni, če so delali zelo kakovostno, če so sprejeli več pacientov ... Zato tudi odhajajo k zasebnikom, saj jih v javnem sektorju ne morejo plačati."

Ampak zasebniki ne plačujejo dopustov, izobraževanj, nimajo dodatnih stroškov. Zasebnikom se zato zelo izplača pridobiti zdravnika iz javnega sektorja. "Ponavadi plačajo določen znesek za operacijo. Več kot je operacij, večje je plačilo. Ampak zdravniki dobijo pri svojih zaposlovalcih vse znanje, izobražujejo se povsod po svetu, do izobrazbe so prišli v javnem sistemu." Vse stroške, da so postali strokovnjaki, je krila država, "zdaj pa v zasebnem sektorju prodajajo storitve, ker se izplača tako njim kot tudi zasebnikom".

Ko tujci sprašujejo, ali gre za tedensko plačo

Trenutno se mu ne zdi eden ključnih problemom, ker naj bi bili direktorji bolnišnic postavljeni politično. "Težava je drugje. Zdaj razpisujemo poziv za direktorja ljubljanskega kliničnega centra. Direktor kliničnega centra je na nekje 470. mestu po višini plač v tej ustanovi. Napovedali so, da bodo novega direktorja iskali s pomočjo mednarodnega razpisa. Bojim se, da bodo tujci spraševali, ali je ponujena mesečna plača v resnici tedenska. Glede na pol milijarde evrov, ki jih obrača klinični center, je 4500 evrov bruto za generalnega direktorja v resnici smešno. Direktor ravno tako 100-odstotno državnega holdinga ima 10.000 evrov več bruto mesečne plače. Zato se lahko resno sprašujemo, ali lahko pričakujemo vrhunske menedžerje pod danimi pogoji. Plače direktorjev bi morale biti primerno glede na velikost organizacije in plača direktorja kliničnega centra ne bi smela biti nižja od 10.000 evrov."

To bi bilo treba takoj urediti

Vrnimo se na začetek – na pomanjkanje zdravnikov in tudi drugih zdravstvenih delavcev. O vzrokih lahko le ugibamo. Več jih je. V obdobju Jugoslavije so k nam prihajali delat zdravniki iz takratnih drugih republik, "a je migracijski tok po osamosvojitvi Slovenije ugasnil. Zagotovo lahko trdimo, da zdravstvena politika ni pravočasno opazila težav. Lahko celo govorimo o letih slovenske osamosvojitve, o letu 1991, pozneje tudi o letu 2000. Takrat bi morali nosilci kadrovske politike - predvsem zdravniška zbornica – zelo resno načrtovati," je poudaril. In po njegovih besedah so se težave zavedli šele, ko je bilo že nekoliko pozno.

Kaj je rešitev, kaj bi morali takoj narediti? Izpostavil je nujnost posodobite sistema upravljanja. V zdravstvenem sistemu imamo storitve, različno zahtevne operacije, preglede ... Zdravniki so plačani po uri, medtem ko zavarovalnice plačujejo storitve, je poudaril. "V zdravstvenem sistemu pa imamo marsikje več potreb kot je resursov na razpolago. Najbolj so prizadeti zaposleni, ki so sposobni in pripravljeni več delati. Ne moremo jih stimulirati. Namreč, zakon o zavodih iz leta 1991 je resnično organizacijski 'okostnjak' sistema, Strinjam se s tistimi, ki razumejo, da sistem potrebuje organizacijsko prenovo. Potrebujemo drugačen model organizacije kot velja za javno upravo. To govorijo vsi zdravniki in tudi direktorji, ki z obstoječim sistemom nimajo orodij za vodenje, upravljanje in stimuliranje."

Kot drugo je izpostavil nujnost pokritja razvojnih zaostankov, "kar pa ni mogoče iz denarja zdravstvenih zavarovalnic. Imamo zelo veliko nerealiziranih potreb iz preteklosti, ki se imenujejo čakalne vrste. Delo je treba podelati, treba je skrajšati vrste. Denar zdravstvenih zavarovalnic potrebujemo za izvajanje zdravstvene dejavnosti. Sprašujem se, kdo bo pokril razvojni zaostanek, kdo bo pokril zastarelo opremo? Kdo bo pokril bolnišnice, ki so brez klim?"

Razkoraka brez dodatnega proračunskega denarja ni mogoče pokriti, pravi. "V državnem proračunu je treba zagotoviti več denarja za obnovo bolnišnic in opreme. Po drugi strani pa moramo poskrbeti, da ne zaostanemo v znanju, v znanstveno-raziskovalnem delu, da ne postanemo tretjerazredno zdravstvo z vidika strok. To pa lahko pokrijejo zdravstvene organizacije."

Koliko denarja torej potrebujemo in ali je denar? "Denar je stvar prioritet. Številko naj izračunajo na zdravstvenem, pa tudi na finančnem ministrstvu. Takrat se bo pokazalo, koliko je slovenski politiki do zagotovitve kakovostnega zdravstvenega sistema. Za to je odgovorna politika. Ampak prioriteta ni govorjenje, pridobivanje političnih točk. Danes vsi – koalicija in opozicija – govorijo, kako zelo je pomembno zdravstvo. Kako je to pomembno, pa dejansko pokažejo ob sprejemu proračuna."

Kaj bo s slovenskim zdravstvom, bo pokazal čas. Nimamo ga več veliko, opozarjajo vsi – stroka, politika in nenazadnje bolniki. Brez vzdržnega zdravstvenega sistema, brez zdravnikov, brez zdravstvenih delavcev, brez opreme, predvsem pa razvoja medicinske stroke ... ni zdravljenja, ni zdravih državljanov. Brez zdravih državljanov ne deluje država. Ni države. Se bodo politiki tega zavedali ob razporejanju proračunskega denarja?

Kranjski splošni zdravniki, ki so podali odpovedi pogodb o zaposlitvi, so se po sprejemu aneksa ena k splošnemu dogovoru odločili, da odpovedni rok, ki bi se iztekel s koncem maja, podaljšajo do 15. septembra.