Mihael Cigler je novi predsednik Združenja za zakonito lobiranje Slovenije, lastnik in direktor mednarodnega lobističnega podjetja MC Public Affairs v Londonu, Bruslju, Luksemburgu in Ljubljani, med drugim pa od letos tudi član upravnega odbora globalne mednarodne zveze zakonitih lobistov FIPRA. Z njim smo se pogovarjali o lobiranju v Sloveniji, o tem, kdo je zakoniti lobist in kaj je njegova naloga, zaupal pa nam je tudi marsikatero zanimivo zgodbo. Več o tem si lahko preberete v nadaljevanju.

V čem se razlikuje zakonito lobiranje od nezakonitega oziroma od korupcije?

Zakonito lobiranje je – tako kot pove že ime – zakonito. Zakoniti lobist je registriran, torej vpisan v register Komisije za preprečevanje korupcije ali pa v register transparentnosti, ki je portal EU za lobiste. In zakoniti lobist zastopa svojega naročnika na podlagi jasno sklenjene pogodbe, pisnega pooblastila in ob obisku lobiranca – to je osebe, ki predstavlja državne organe, lokalne organe ali nosilce javnih pooblastil na podlagi izkaznice oz. dokazila o vpisu v register KPK. Pri prvem stiku, ki je lahko osebni, po telefonu ali pa elektronskem sporočilu, pa seveda pove, da je vpisan v register KPK, da je zakoniti lobist in ima namen lobirati.

Vse ostalo ni lobiranje, ampak korupcija. Lobist, ki ni v registru, ni zakoniti lobist in to je sivo polje.

Kaj je dovoljeno in kaj ni dovoljeno? Kakšna so tveganja? Ali je meja tanka?

Pri lobiranju je dovoljeno samo to, kar je zapisano v regulativi. V Republiki Sloveniji velja Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije. Zakoniti lobist se drži vseh pravil v zakonu, poleg tega pa ga zavezujejo tudi pravila Združenja za zakonito lobiranje Slovenije, če je seveda njegov/-a član/-ica. Odkar se je lobiranje uspešno legaliziralo in reguliralo, je meja jasno določena. Vse, kar je v zakonu, je zakonito, ostalo je nezakonito lobiranje. In ker zakon zavezuje vse, so temu zakonu podvrženi vsi lobisti. Če niso registrirani, je to čista korupcija, saj v evropskih institucijah sploh ne moreš dobiti več sestanka. Z osebami, ki jih ni v registru, se ne pogovarja.

V katerih primerih se najpogosteje lobira? Kdo so tipične stranke in komu je lobiranje v prvi vrsti namenjeno? Kdo lahko uveljavlja svoje interese in na kakšen način?

Stranke pri zakonitem lobiranju so lahko različne: od vlad, ki potrebujejo vplivanje na zakonodajo ali pa uveljavljanje mednarodnih politik in zastopanje svojih interesov oziroma uveljavljanje interesa, zakona ali javne politike v domačem prostoru, do lokalnih skupnosti pri zadevah v regiji ali pri izkazovanju svojih interesov doma ali v tujini. Potem so tu še nevladne organizacije, krovna združenja, skratka vsi, ki želijo vplivati na zapleten proces nastajanja in uveljavljanja zakonodaje doma ali v Evropski uniji. Seveda pa so zelo pogosti naročniki gospodarske družbe, večja mednacionalna podjetja, ki jih regulacija velikokrat zadeva in jim povzroča velike tržne ovire, je nerazumljiva ali je v neskladju z javnim interesom in proti njemu. Zakoniti lobist mora seveda poznati in razumeti tako področje naročnika kot tudi zakonodajo in seveda možnosti, na kakšen način pristopiti k reševanju težavne problematike. Eno je jasno: lobira se samo za to, kar je javno dobro, in za javni interes.

Kakšni so trendi na tem področju? Sta ozaveščenost in potreba po bolj transparentnem izražanju svojih interesov večji?

Ozaveščenost je tu zelo pomembna. Zato je nujno potrebno, da se v Sloveniji promovira zakonito lobiranje, in vsi, ki želijo napraviti distinkcijo, bodo sedaj za zakonito lobiranje uporabljali tudi zvezo "zakonito lobiranje". Na tem mestu naprošam tudi urednike vseh medijskih hiš, časopisov in spletnih urejevalnikov, naj uporabijo besedo "zakonito" pri vseh zakonitih lobistih. V ta namen se je v Sloveniji tudi ustanovilo novo Združenje za zakonito lobiranje, ki bo ozaveščalo in izobraževalo javnost, lobiste, akademike, politike, strokovno javnost in medije. Deluje kot krovno združenje lobistov.

Na podlagi česa nastane odločitev, ali se stranko sprejme ali ne, oziroma kakšne pogoje mora stranka izpolnjevati? Kako je nasploh z etiko v lobiranju? 

Stranka mora biti najprej seveda ozaveščena, kaj zakonito lobiranje je in kaj se z orodji zakonitega lobiranja zmore. Zelo dobro mora poznati problem, zaradi katerega želi pomoč pri zakonitem lobiranju. Zavedati se mora, da mora biti sprememba tudi v javnem interesu in da bo veljala za vse. Tudi se mora zavedati, da bo morala skleniti pogodbo o zakonitem lobiranju, pooblastilo in protikorupcijsko klavzulo, ker so delovanja korupcije nična in pregonljiva. Seveda zakoniti lobist v pogodbi navede, da je podvržen zakonodaji na področju zakonitega lobiranja ter pozitivnega reda v Sloveniji in EU, visokim etičnim in moralnim standardom in pravilom etičnega kodeksa Združenja za zakonito lobiranje v Republiki Sloveniji.

Zavzemate se za zakonito lobiranje – ali ste kdaj dobili tudi neprimerne ponudbe? Kako ukrepate v teh primerih?

Neprimernih ponudb ni več, so pa bili v preteklosti preizkusi glede tega, kako razumemo lobiranje mi sami. In mi povemo, da vsako takšno ponudbo takoj naznanimo organom pregona in Komisiji za preprečevanje korupcije, tukaj ni izjem. Če ne bomo vsi skupaj – še najbolj pa zakoniti lobisti – imeli ničelne tolerance do korupcije, so vsi trudi zaman. Preventivna funkcija in ozaveščanje imata sedaj glavni domet.

Kakšna je kultura lobiranja v Sloveniji v primerjavi s tujino? V Bruslju, denimo, imajo lobisti poleg evropskih institucij izjemno pomembno vlogo, saj vplivajo na evropska zakonodajna in odločevalna telesa.

Kot sem že omenil, mi je žal, ker je Evropska unija poleg ZDA največje središče zakonitih lobistov. Poleg Washingtona je Bruselj največji center lobističnih aktivnosti na svetu. Tudi posamezne države v EU, kot so Nemčija, Luksemburg, Francija, Avstrija, Češka, Poljska, Finska in Italija, uporabljajo zakonite lobiste, krovna združenja pa kot dodatek v gospodarski in politični diplomaciji. Pri nas smo veliko zamudili že zaradi tranzicije, saj je zakonito lobiranje v svetu tradicionalno in že uveljavljeno, pri nas pa tranzicijsko, ker so si ga vsi razlagali po svoje in v negativnem kontekstu. Veliko je bilo korupcije in kaznivih dejanj, netransparentnega političnega uslugarstva v korist podjetnikov in še bi lahko našteval. Tu se je prostor za zakonito lobiranje zožal. Plevela je bilo preveč za kakšno lepo cvetico, ki krasi prostor.

Zakonito lobiranje je v Evropski uniji tradicija in nujni, sestavni del življenja. Zaradi kompliciranih postopkov sprejemanja evropske zakonodaje se je število demokratičnih in zakonitih lobistov močno povečalo. Vsako leto se industrija zakonitega lobiranja v Bruslju poveča za 10–15 odstotkov. Tu je res jasno: če nisi v Bruslju in si ne pomagaš z zakonitim lobiranjem, boš težko kaj dosegel. Seveda se moraš nujno povezati z drugimi in dobro poznati delujoče institucije, odbore, njihove postopke. Za posameznika ali podjetje je to zelo težko, zato nujno potrebuje pomoč. Sprašujem se, zakaj smo sploh v Evropski uniji, če ne bomo lobirali.

Kako dobro lobiranje danes poznamo pri nas in v kakšnih kontekstih? Če se malo pošalimo: v filmih so lobisti pogosto slabi fantje. Kaj sami menite o tem?

Kot sem že povedal, smo se pridružili Evropski uniji, s tem pa smo se tudi strinjali, da prevzemamo vse interese ter procese uveljavljanja interesov in lobiranja. To je naraven, zakonit in transparenten proces. Tranzicije, uslugarstva, in nepoznavanja sistema mora v Sloveniji že enkrat biti konec. Slovenija bo predsedovala Evropski uniji – le kako bomo zanimivi za tuje interesente in države, če imamo do zakonitega lobiranja mačehovski odnos? Zdaj bo zakonito lobiranje najpomembnejše, in to pred predsedovanjem Slovenije EU in med njim. Ne gre namreč le za pogovore med politiki, pač pa tudi za gospodarstvo, nevladne organizacije – za vse, ki jih zadevajo težke agende slovenskega predsedovanja. In Slovenija ima zdaj možnost velikega vpliva zakonitega lobiranja in zakonitih lobistov. Sploh si ne morem predstavljati drugače. Upam, da se premier Janez Janša in vse koalicijske, pa tudi opozicijske stranke tega zavedajo, pa tudi predsednik republike Borut Pahor, ki bi glede na to da imenuje KPK, lahko tudi pomagal pri spreminjanju mnenja o tem področju.

V Sloveniji zaradi relativno majhnega števila prebivalcev že tradicionalno velja, da se »vse uredi med prijatelji, sorodniki, sosedi« … Kakšno mnenje imate o tem? V katerih primerih je to lahko problematično?

To razumemo kot medsebojno pomoč. Solidarnost, prijateljstvo in vzajemna pomoč so visoke vrednote. Ne gre pa več za solidarnost in prijateljstvo, če se to uredi za denar – potem gre za osebno okoriščanje posameznika na račun javnosti ali družbe.

Kakšne veščine mora imeti nekdo, ki se ukvarja z lobiranjem? Kaj je najpomembnejše?

Poleg tega, da je lobist vpisan v register zakonitih lobistov, da pozna področje lobiranja in upošteva etične kodekse Združenja za zakonito lobiranje Slovenije, mora upoštevati javno dobro. Zavedati se mora tudi, da odnos med klientom in lobistom temelji na medsebojnem spoštovanju in zaupanju. Biti mora odličen pogajalec, zelo dobro mora poznati proces sprejemanja zakonodaje in področje lobiranja, ki ga hoče z zakonodajalcem interesno urediti. Seveda je pomembno tudi, da nikoli ne zavaja oblikovalcev javnega mnenja in odločevalcev, da so njegovi argumenti tehtni in zakoniti, in da vedno predstavi, za čigav interes dela. Imeti mora sklenjeno pogodbo in pooblastilo za zakonito lobiranje. Vsak zakoniti lobist se zaveda, da predstavlja proces integritete samega lobiranja, zato mora biti jasen, prepričljiv in moralen ter mora spoštovati zakone.

Zlasti pa zakonitim lobistom polagam na srce naslednji nasvet: spoznavaj politično dinamiko in areno, torej politično okolje, gradi zavezništva, Daj in vzemi – sestavljaj "win-win" koalicije na podlagi zavezništev, bodi transparenten, glej z očmi medijev in pripravi strategijo, hitro ukrepaj in se zgodaj vključuj, ne predvidevaj, temveč delaj, zbiraj informacije.

Kako navadno poteka lobiranje?

Navadno pride stranka v naše prostore in predstavi svoj problem v zvezi z zakonodajo ali vladno oz. zakonodajno politiko. S stranko opravimo informativni razgovor. Povemo ji, da smo registrirani lobisti in da zakonito lobiramo. Po pogovoru s stranko raziščemo predmet lobiranja, se pogovorimo s potencialnimi deležniki, pridobimo informacije in dokumentacijo. Potem stranki predstavimo področje in možne rešitve, sklenemo pogodbo in podpišemo pooblastilo. Nato pripravimo operativno-komunikacijski plan, sestavimo ekipo, zaposlimo strokovnjake in se s stranko dogovorimo o prvih korakih – in že smo v pogonu zakonitega lobiranja. Nato zakonito lobiramo glede na naravno posameznega primera, pripravimo dopise, predlog zakona, amandmaja ali javne politike ter vplivamo na odločevalce – predsednika vlade, pristojna ministrstva, državni zbor in poslanske skupine, državni svet, celo na predsednika republike.

Imate kakšno zanimivo anekdoto?

Ko so pred hrvaškim vstopom v Evropsko unijo potekale številne aktivnosti med Slovenijo in Hrvaško, je takratni predsednik vlade Borut Pahor pri vseh dejanjih Hrvaške in naših nerešenih problemih s sosedi ravnal tako, da je dal hrvaškemu približevanju rdečo luč. Hud odpor Hrvaške do tega slovenskega dejanja se je kazal v sovražnosti hrvaških medijev do Slovenije. Z gospodom Matejem Granićem, bivšim lobistom na Hrvaškem in predsednikom Hrvaškega združenja lobistov, sva prepričala urednike hrvaških medijev, da so ustavili negativne zgodbe o Sloveniji, tako da se je proces lahko začel brez negativnih vplivov.

Kot drugo anekdoto pa naj izpostavim svoje zadnje zakonito lobiranje za 300 študentov fizioterapije iz Italije, ki jim je Slovenija v času njihovega študija pri nas nezakonito spremenila zakonodajo, tako da bi lahko k strokovnemu izpitu pristopili le, če znajo aktivno slovensko in lahko dokažejo znanje stopnje B2. Lani jeseni smo začeli s projektom sprejema spremembe zakonodaje v Republiki Sloveniji na področju zdravstvene dejavnosti in s predlogom Državnega sveta RS, da lahko pristopijo k izpitu s tolmačem. Seveda nam je junija v tem letu uspelo, tako da sem s svojim predlogom skoraj dosegel plebiscitarno odločitev. Od 87 navzočih poslancev jih je vseh 87 glasovalo ZA, samo treh ni bilo na seji. Torej je tudi v času covida-19 in političnih delitev z zakonitim lobiranjem in tudi s spremembo oblasti možno vse, če sta le politična volja in moč. Na koncu smo bili s svojim delom in vplivanjem zadovoljni. Sicer so potem vsi čestitali predstavniku italijanske narodne manjšine, češ da je to v bistvu speljal on, v resnici pa sta to dosegla Državni svet RS in naša ekipa. Sicer pa v lobiranju velja pravilo, da zasluge za naše delo in uspeh vedno »poberejo« drugi. A nič hudega, če se smo s tem le rešili javno dobro.