Statistika kaže, da povprečen prebivalec v Sloveniji letno proizvede nekaj manj kot 500 kilogramov odpadkov, torej približno kilogram in pol dnevno, kar skupaj znese 885.595 ton komunalnih odpadkov v enem samem letu. Zaskrbljujoče je dejstvo, da se je za kar 90 odstotkov povečala količina nevarnih komunalnih odpadkov, ki je znašala 2.907 ton.

Razviti svet torej dnevno ustvari ogromne količine odpadkov, zato je izjemno pomembno, da z njimi primerno ravnamo in se zavedamo, da je vsakdo med nami soodgovoren za nastalo količino odpadkov.

Vsaj nekoliko lahko vplivamo na odvrženo količino, če smo pazljivi pri izbiri izdelkov, ki jih kupujemo. Ekološko zavedni proizvajalci danes svoje izdelke zaščitijo z minimalno količino potrebne zaščitne embalaže, kar je v nasprotju s prakso preteklih let, ko se je vse moralo svetiti, bliskati in biti zavito vsaj petkrat, da je kaj veljalo.

Naslednji korak je ločevanje odpadkov. Odvozi kosovnih odpadkov potekajo po vnaprej določenih urnikih, večina komunalnih podjetij urnik odvoza izdela za vse leto vnaprej in ga objavi na svojih spletnih straneh. Nekatera podjetja omogočajo tudi naročilo odvoza zunaj določenih terminov, a ga je v večini primerov treba dodatno plačati.

Ozaveščeni posamezniki lahko tako sami preverijo urnik in kraj odvoza posebnih odpadkov, kot so kosovni in nevarni odpadki, ter jih sami odpeljejo na mesto odvoza. Večina končnih uporabnikov po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (SURS) vse odpadke žal odvrže kar v koš za običajne gospodinjske smeti.

Gospodinjski aparati, še posebej električni in elektronski, pa lahko vsebujejo snovi s strašljivimi imeni, kot so: poliklorirani bifenili, najdemo jih v kondenzatorjih, živo srebro, ki je v stikalih ali varčnih žarnicah.

Tukaj so še baterije, zaviralci gorenja v plastiki, zloglasni azbest, keramična vlakna in klorfluoroogljikovodiki, to so plini, ki tanjšajo ozonski plašč, še vedno jih najdemo v penah in krogotokih za hlajenje. V gospodinjstvu najdemo celo radioaktivne snovi, prisotne so recimo v javjalnikih požara.

Vse te snovi in materiale je treba ustrezno odstraniti ali predelati, saj so lahko nevarni za okolje in tudi nas. Če zanje ustrezno ne poskrbimo, jih lahko padavine izperejo v zemljo, od tam pridejo s podtalnico v vir pitne vode, v hrano in naša telesa.

Zaradi tega končni uporabnik ne sme odpadne opreme prepuščati izvajalcu javne službe kot mešani komunalni odpadek. Z drugimi besedami – nikakor jih ne bi smeli odvreči med navadne smeti. A praksa je žal prepogosto drugačna.

Poleg storitev odvoza, ki jih nudijo izvajalci občinske komunalne javne službe, lahko tovrstne odpadke oziroma aparate, ki jih ne želimo več imeti, skladno z zakonom oddamo tudi pri distributerju, proizvajalcu ali pridobitelju te opreme, ki je po zakonu dolžan poskrbeti za njihovo ustrezno recikliranje oziroma uničenje.

Trgovina, kjer take izdelke prodajajo, mora sprejeti izrabljen aparat in poskrbeti za ločevanje odpadkov, a trgovci do zdaj še niso opazili večjega zanimanja, saj naj bi to storitev zahtevalo le malo posameznikov. Vsi skupaj torej lahko upamo na to, da nas bo srečala pamet, še preden se utopimo v smeteh.