Prebivalstvo Slovenije se pospešeno stara. Z višanjem števila prebivalstva nad šestdesetim letom starosti se viša tudi število oseb, ki potrebujejo pomoč in oskrbo.
Tudi družba se mora ustrezno prilagoditi novo nastali večji potrebi po ustrezni oskrbi starostnikov. Kakšne možnosti imajo starostniki na razpolago?

Prva in najbolj znana možnost so domovi za starejše občane, ki pa še zdaleč niso edina možnost, ki je posamezniku na razpolago. Seveda pa je vse odvisno od posameznikovega psihofizičnega in pa, predvsem, finančnega stanja. Žal je veliko možnosti, ki so trenutno v Sloveniji na voljo starostniku, samoplačniških.

Z ekipo Cekin smo se postavili v kožo družine, ki živi v Ljubljani in skrbi za 82-letno sorodnico, ki je gibalno ovirana (ne more hoditi), dementna in mora stalno uporabljati plenice. Gospa je tudi na večih čakalnih listah za bivanje v domu za starejše občane.

Možnosti, ki jih starostnik in njegova družina imajo, so:
— patronažno varstvo, ki je organizirano v okviru lokalnih zdravstvenih domov. Gre za oskrbo pacientov, ki jo mora najprej odobriti osebni zdravnik. Vključuje zdravstveno nego glede na pacientovo zdravstveno stanje in potrebe. Izvaja pa se v obliki enkratnega obiska dnevno v obsegu ene ure oziroma, izjemoma, dvakrat dnevno. Ker je patronažno varstvo oskrba pacientov, ki izhaja iz pravic osnovnega zdravstvenega zavarovanja, je za vse drugo, kar je izven prej opisanega obsega, samoplačniško.

— za samoplačniško oskrbo se je potrebno obrniti na katerega od socialnih servisov, ki izvajajo nezdravstveno nego (pomoč pri osebni higieni, oskrba ožjega pacientovega okolja, ali pa samo druženje ... ). Seznam izvajalcev na področju socialnega varstva, ki imajo dovoljenje za delo, je na voljo na spletnih straneh ministrstva za dom, delo in družino. Cene tovrstnih storitev znašajo v povprečju nekje 10 evrov na uro. Seveda je cena odvisna od zahtevnosti opravila: ali gre zgolj za družbo ali pa je potrebno osebi, na primer, menjati plenice. Poleg tega nekateri servisi nudijo tudi popuste na dolgoročnejše dogovore.

— na spletnih straneh prej omenjenega ministrstva zasledimo tudi možnost družinskega pomočnika.
Pri tej možnosti gre za to, da kateri od družinskih članov (ali kakšna druga oseba, ki ji resnično zaupamo, saj mora imeti prijavljeno stalno prebivališče na naslovu osebe, za katero skrbi) biva pri oskrbovancu in zanj skrbi. Seveda mora biti starostnik do družinskega pomočnika upravičen. Vlogo za pravico do izbire družinskega pomočnika je potrebno, skupaj z zahtevano dokumentacijo, predložiti pri pristojnem centru za socialno delo. V kolikor postanete družinski pomočnik, ste upravičeni do delnega plačila za izgubljeni dohodek (v višini minimalne plače), ste pa tudi obvezno pokojninsko zavarovani ter zavarovani za primer brezposelnosti in za starševsko varstvo.

Ekipa Cekin se je s konkretnim primerom, opisanim v uvodu, obrnila na ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Prosili smo jih, če nam lahko posredujejo seznam izvajalcev, ki nudijo 24-urno samoplačniško oskrbo na domu. Tanja Amon nam je povedala, da nam takšne oskrbe uradno nihče ne bi smel nuditi, saj je omenjena storitev v tolikšnem obsegu zakonsko prepovedana. Ko smo vprašali, kakšen je smisel takšne prepovedi, nam je ga. Amon odvrnila, da je ureditev takšna, ker je tako obsežna oskrba na domu za plačnika predraga in da osebe, ki potrebujejo pomoč več kot štiri ure na dan, sodijo v institucionalno varstvo. Ko smo gospo Amon soočili s problemom prezasedenosti domov za starejše občane, nam je odvrnila, da to sploh ni res in da je vse skupaj "prenapihnjeno“. Nadalje se je v teku pogovora izkazalo, da takšen problem res obstaja, vendar po zatrjevanjih gospe le v Ljubljani. In rešitev? Gospa naj si poišče institucionalno varstvo izven prestolnice.

Prav nič ni torej presenetljivo, da so starejše osebe (pre)pogosto tarče raznih izkoriščevalcev, ki v tuji nesreči in nebogljenosti vidijo le lastno korist.