Šolanje na daljavo ob treh otrocih in delu na domu je bilo naporno za vse v družini. Tretješolec je bil dokaj samostojen in praviloma ni potreboval dodatne pomoči. Za njim je bilo treba največkrat zgolj preveriti, ali je vse naredil, kot se spodobi. Več podpore je potreboval prvošolec pri opismenjevanju, učenju številk, računanju, pogosto tudi pri ustvarjanju, veliko, veliko truda sem morala pri njem vložiti v motivacijo. Šolskega dela po naših izkušnjah ni bilo preveč, sinova sta dnevno obveznosti povprečno opravila v dveh urah, preostanek je ostal za igro, televizijo, risanje, ustvarjanje, preživljanje prostega časa v naravi.

Vmes sem delala, tako kot po mojem vedenju vsaj v drugem valu večinoma staršev. Da, večina mamic in očkov, s katerimi sem se pogovarjala, so bili morda na čakanju zaradi varstva otrok krajši čas v prvem valu, v drugem valu delodajalci (tudi iz "nekritičnih sektorjev") niso bili tako zelo razumevajoči. Jaz sem imela srečo, da sem lahko opravljala delo na domu s prilagodljivim delovnikom in da mi ni bilo treba še fizično hoditi v službo – poudarjam – kot številnim staršem. Ampak če sem pred pojavom novega koronavirusa zapustila službo ob določeni uri in popoldne lahko posvetila zgolj otrokom, se je delovnik med šolanjem na daljavo raztegnil skozi cel dan in včasih tudi v noč. Vmes sem namreč šolala na daljavo, skrbela za triletnico, kuhala, pospravljala, vzgajala, zabavala, ustvarjala, spodbujala ... In sinova in hčerko med službo, ki sem jo – ponavljam – opravljala "po koščkih" skozi cel dan, nenehno rotila za mir, skušala zamotiti na vse mogoče načine in večkrat – priznam – tudi izgubila živce zaradi preobilice vsega. Zaradi naštetega si res si ne želim vnovičnega zaprtja šol in vrtcev in po pogovorih z drugimi starši vsi upamo, da bo šolsko leto potekalo kot običajno.

Obenem me skrbi in boli, ker so pod resnim vprašajem dodatne interesne in športne dejavnosti, kar je po mojem mnenju izjemno slabo. Namreč, "krožki" in treningi so dodatno spodbujali otroke k aktivnostim, razmišljanju, razvoju. Zaradi koronskega šolskega leta je odpadlo tudi več obšolskih dejavnosti, kot so denimo plavalni tečaji, šole v naravi, zaključni izleti, valete, okrnjeno je bilo praktično izobraževanje ..., kar je škoda. Namreč, otroci morajo v šolo in vrtec, morajo se družiti, morajo imeti priložnost za optimalni razvoj.

Poleg možnosti zaprtja se pri treh otrocih zavedam, da bo verjetno slej kot prej kdo izmed njih v karanteni in da obstaja tudi možnost, da bodo oziroma bomo zboleli. Ampak po lastni odločitvi ne bom delala problemov, preden nastanejo, reševala jih bom, če oziroma ko bo potrebno. Za zdaj kaže, da se bodo šole in vrtci odprli načeloma za vse, pod določenimi, a za zdaj še ne dokončno dorečenimi pogoji. Govora je o pogojih PCT, samotestiranju, "mehurčkih". Zaradi nedorečenosti tik pred začetkom novega šolskega in vrtčevskega leta so nezadovoljni ravnatelji, učitelji in vzgojitelji, stavka ni izključena.

Vseeno srčno upam na najboljše in močno, močno stiskam pesti, da bodo vsi učenci sedli v šolske klopi, da ne bo preštevilnih karanten, da bomo zdravi, da bodo šole in vrtci odprti. Pristojni zatrjujejo, da si bodo prizadevali in se trudili. Zaupam jim, optimistično in morda za koga naivno. In sem seveda hkrati previdno in čuječe pripravljena na vse.

Kar bo, bo.

V naši družini se bomo čuvali (tako kot smo se doslej) in se bomo trudili, da ne bi zboleli. Obenem se bom vsak dan opomnila, kako zelo sem lahko hvaležna, ker so v osnovi vsi trije zdravi, ker so trije in jim posledično ni dolgčas, ker živimo blizu narave, ker imamo dovolj računalnikov za vse, ker se ne soočamo z učnimi težavami in ker sem računalniško dovolj pismena, da sploh lahko pomagam pri šolanju na daljavo. Našteto je po mojih ocenah velik prestiž. Prestiž, ki ga preštevilni žal nimajo, česar bi se morali še kako zelo dobro zavedati vsi. Predvsem odločevalci, stroka, učitelji in delodajalci. 

Si želite aktualne novice prejemati tudi na elektronski naslov? Potem se prijavite na Cekinove e-novice!