“Misel, da se boš postaral sam, osamljen, je neznosna. Ko sem spoznal Jad, sem bi prepričan, da sem našel žensko, s katero bom preživel preostanek svojega življenja.” Tako se srečanja s 45-letnico, v katero se je zaljubil na prvi pogled, spominja 60-letni Britanec, ki je nevesto iskal s pomočjo agencije, ki prireja zmenke med azijskimi dekleti ter Evropejci in Američani. Zaprosil jo je že po treh dneh in se z njo takoj poročil. Odpotoval je domov, Jad pa je čakala na odobritev vizuma za selitev v Veliko Britanijo. Dolgih osem mesecev ji je Lake plačeval najemnino za stanovanje, pošiljal denar za življenje, vsak mesec plačal 800 evrov visok telefonski račun in kupoval draga darila za približno 2000 evrov na mesec. Agenciji za zmenke je za članarino plačal 1500 evrov, še dodatnega tisočaka pa je odštel za vozovnico v Bangkok. Po osmih mesecih je doživel hladen tuš. Oblasti so Jad zavrnile vizo, ker so ugotovili, da je že poročena z nekim drugim Britancem. Čez nekaj dni pa mu je še ona poslala sporočilo, da ga zapušča zaradi bogatejšega Nizozemca. Lake je zapadel v depresijo in se soočil z dejstvom, da je na njegovem, nekoč pozitivnem bančnem računu, 20 tisoč evrov dolga!

Podobno se konča tudi zgodba 35-letnega Samuela, ki je leta 2003 prek podobne agencije spoznal Filipinko. “Hodila” sta kar pet let, oktobra 2008 pa naj bi se celo poročila. V tem času je Američan svoji izbranki pošiljal darila in “preživnino”. Vsega skupaj se je v petih letih nabralo za okoli 850.000 evrov. “Ljubil sem jo in hotel sem ji dokazati, da bom brez težav skrbel za njo in za družino, ko bova poročena,” kot razlog svoje nespametnosti navaja Samuel, ki mu je zaročenka tik pred poroko sporočila, da se je poročila z nekim drugim moškim in se seli v Malezijo.

Avstralec Aaron Forsyth pa sicer ni ostal zapuščen pred oltarjem, a razlika vseeno ni velika. Na potovanju se je zaljubil v Indijko, se z njo poročil, plačal vse birokratske stroške, letalsko karto, stroške pridobivanja vize in kupil stanovanje. Zapustila ga je kmalu po poroki, a še prej spraznila skupni bančni račun. “Izkoristila me je, da je lahko prišla v Avstralijo,” je razočaran 40-letnik.

Evropa, Združene države Amerike, Kanada in Avstralija. Za marsikatero žensko obljubljene dežele. Azijke, Latinoameričanke, Afričanke in Rusinje. Za številne moške eksotične, sanjske ženske.

In posel se vrti. Govorimo o “nevestah po pošti”, pravzaprav o iskanju ljubezni ali pa eksotike prek agencij za stike z ženskami z drugih kontinentov. Za osnovno članstvo v takšnih agencijah boste odšteli do 50 evrov na mesec, če se iskanja lotite sami prek spleta, pa bo vse skupaj zastonj. A pozor, v obeh primerih vas lahko zadeva drago stane, saj se za visokim odstotkom tovrstnih poznanstev skrivajo prevare. “Veliko žensk se “spoprijatelji” z večjim številom moških prek različnih agencij. Od njih izvlečejo predvsem kupe denarja, le redko pa se s katerim zares poročijo,” svari poznavalec “scene” detektiv Ray, ki je z zbranimi podatki na realna tla postavil že marsikaterega moškega, ki pa je imel še vendarle toliko zdrave pameti, da se je, preden je izpraznil svoj račun, pozanimal o svoji “nevesti”. A svarila očitno ne zaležejo kaj dosti. Avstralske oblasti opažajo skokovit porast prošenj za izdajo vizumov in državljanstev za soproge – tujke. V ZDA pa univerze organizirajo celo seminarje, kjer lahko moški bolje spoznajo kulturo in deželo svoje potencialne neveste. V državo na leto po tej poti namreč pride več tisoč žensk.

Koncept neveste, ki jo naročite kar po pošti in si prihranite mučne prve zmenke in vse “nerodnosti” pri začetnem spoznavanju, sicer ni posledica “internetne družbe”, ki si s klikanjem poleg vsega ostalega “priklika” še življenjskega sopotnika, ampak so tovrstno sklepanje zakonskih zvez poznali že sredi 18. stoletja, ko so mnogi evropski moški v ZDA sicer uspeli kot trgovci, lastniki rudnikov ali pa veleposestniki, a si zaradi pomanjkanja žensk niso mogli ustvariti družine. Zato so pisali v domovino – predvsem župnikom, da so jim poiskali primerno družico in se “oglaševali” v redkih časopisih.

Danes tovrstno posredniško delo opravljajo številne agencije, ki se načeloma delijo na dva tipa. Prve organizirajo “ženitvene turistične izlete”, kar v praksi pomeni, da v državi, kamor peljejo skupino moških, organizirajo družabne večere, kjer lahko moški spoznajo potencialne partnerice. Druge pa moškemu in ženski posredujejo podatke primernega partnerja in pred prvim srečanjem iz oči v oči priporočajo daljšo dobo dopisovanja. V tem primeru mora moški agenciji oddati potrdilo o duševni stabilnosti in nekaznovanosti.

Mnogi menijo, da jih pravzaprav preseneča razočaranje moških, ki so jih “naročene neveste” le izkoristile. Koncept neveste iz kataloga je namreč jasen že v osnovi. Gre za ženske, ki se želijo poročiti s premožnejšim moškim iz države z višjim življenjskim standardom. Raziskovalci sicer dodajajo, da na primer Rusinjam pogosto drugega ne preostane, saj v državi manjka moških. Na deset žensk jih je le osem. Vključno z istospolno usmerjenimi.

Je pa več kot jasno, da prevarantke v tej zgodbi niso le ženske. Tovrstno spoznavanje partnerjev je namreč raj za “vse vrste spolnih iztirjencev in drugih nasilnežev”, kot ugotavlja Rusinja Hana, ki je nekoč bila nevesta po naročilu. Njen ameriški mož je namreč bolj kot ženo iskal seksualno sužnjo in trajalo je skoraj dve leti, da je Rusinji uspelo pobegniti. Manj sreče je imela Kirgizistanka Anastasia, ki se je je mož po dveh letih naveličal, si naročil novo nevesto, njo pa ubil. Ukrajinka Nataliya Fox pa je s tožbo proti ženitni posrednici uspela iztržiti pol milijona dolarjev, ker jo je v ZDA poročila z moškim, za katerega je vedela, da je že bil kaznovan zaradi nasilja nad ženskami.

Kdo so moški, ki se odločijo za “nakup” ženske?

Večinoma so starejši od 35 let, izobraženi, finančno preskrbljeni in zase menijo, da so jim blizu tradicionalne vrednote. Gre za moške, ki ne marajo (ali pa se bojijo) “sodobnih karieristk”, kamor prištevajo izobražene, finančno neodvisne in predvsem samosvoje “domače” ženske. Želijo si tradicionalen tip “ubogljive ženičke”, kar naj bi jim ponudile pogosto mnogo mlajše, manj izobražene in bolj “materinske” tujke iz držav, kjer je družina še vedno pomembna vrednota. Če moški, ki plačujejo članarino različnim servisom za iskanje žensk v domovini, iščejo enakopravno partnerico, iščejo ti moški večinoma revne, ranljive ženske, ki naj bi jih bilo lahko obvladovati.

Ko “romantika” pomeni kupe denarja

Delo posrednika nevest ni pretirano zapleteno. Vse, kar morate storiti, je, dovolj dobro oglaševati svojo stran in pripeljati moškega do točke, ko bo “vašo” nevesto dodal v svoj “nakupovalni voziček”. Tukaj je tudi odgovor za vse tiste, ki ste se morda spraševali, ali se s temi ženskami ravna kot z navadnimi predmeti.

Moški iskalci lahko kontakt ženske, ki jih zanima, dobijo že za okoli 12 evrov. In tukaj se začne obračati denar. Prva stvar je prevajanje pisem, če vam je všeč ženska, ki ne govori nobenega izmed jezikov, ki jih obvladate vi. Potem so tukaj še telefonski klici ob asistenci prevajalca. Vam je ženska še vedno všeč? Torej smo zdaj na točki, ko se začenja obračati veliko denarja. Agencije in oblasti pred začetkom postopkov za izdajo vize zahtevajo vsaj eno srečanje. Strošek: 5500 evrov. Je zmenek bil odličen in se boste poročili? Pripravite še 11.000 evrov. Ne, to niso stroški poroke, ampak “nakupa” neveste. Le dobrega tisočaka bo za “prodajo” hčere prejela nevestina družina, vse ostalo bodo v žep pospravili posredniki. Dobra novica pa je, da ameriške statistike kažejo, da v primerih, ko ne gre za finančne prevare, tovrstni zakoni držijo celo dlje kot “običajni”. Denar ste morda kljub vsemu dobro naložili!