Brez denarja od Dunaja do Antarktike … Mora biti človek za kaj takšnega – nor? 'Da', v smehu odgovarja 34-letnik.

Preden se je odpravil na pot, je izdelal akcijski načrt, kako se bo rešil, če pride do težav, a priznava, da vanj niso bile vključene pretirano dobre ideje. Na pot se je nato odpravil s 40 kilogramov težkim nahrbtnikom in približno 30 idejami, kako bo na poti služil denar. Želena dela: popravljavec hotelskih sob, natakar, nosač, skladiščnik ali pa nanašalec kreme za sončenje na plažah.

Priznava, da je sicer kar nekaj noči preživel na klopi v parku, na seniku ali na plaži, a večinoma se je načrt z iskanjem začasnih zaposlitev kar obnesel, še posebej zato, ker je imel pri sebi prenosnik z internetno povezavo, s pomočjo katerega je lahko sproti spremljal ponujena priložnostna dela v krajih, kjer se je ustavil.

Ljudje v resnici nismo takšni egoisti

Na poti je srečal veliko 'čudnih primerkov' človeške vrste kot sam pravi, pa tudi ogromno ljudi, ki so bili pripravljeni nesebično pomagati. “Veliko jih je moja zgodba navdušila, kar me je presenetilo. Na Havajih na primer, sem prišel v restavracijo s petimi zvezdicami. Povedal sem, da sem na potovanju, da potujem brez denarja in da sem lačen. Ne samo, da so mi dali hrano, dobil sem najboljši in najdražji meni tistega večera. Je pa res, da so bili najbolj pripravljeni pomagati, brez da bi v zameno pričakovali karkoli, v revnejših državah.”

Otresel se je tudi kar nekaj predsodkov. Predvsem o Američanih, ki naj bi bili površni, obsedeni z denarjem in potrošništvom ter vse od kar so na čelo države postavili Georga Busha še 'kul' ne več. Wigge pravi, da je spoznal, da so Američani zelo željni novih spoznanj, imajo dober smisel za humor in so zelo odprti. Tukaj je brez težav dobil zastonj prenočišča v zasebnih hišah.

Se je pa o ljudeh naučil še nečesa. “Prej sem se vedno spraševal, kaj je ljudem, ki jih privlačijo gore. Zakaj bi se človek mučil, da pride na vrh, če mora po enako težki poti potem še dol? No, potem sem pa v Ohiu in v perujskem Machu Picchu znašel sredi prostranstva brez denarja za vlak, avtobus ali kakšno drugo prevozno sredstvo. Ni bilo drugega kot da pot nadaljujem peš. In sem. Bilo je čudovito. Od takrat naprej razumem ljudi, ki radi pešačijo.”

Najbolj zabavni so sicer bili časi, ko je spal pri učiteljih deskanja na vodi, kar je bilo kar dvajsetkrat, saj gre za zelo odprte ljudi, ki prišleka z veseljem vzamejo pod streho. Posteljo pa se je dalo najti tudi v zameno za delo. Tako je med drugim posnel reklamni spot za nek motel in intervjuval nekega podjetnika.

Po povratku s potovanja je Michael Vigge svojo nenavadno izkušnjo opisal v knjigi 'Brez denarja na konec sveta.' 'Lagal bi, če bi rekel, da mi denar ni pomemben. Sem pa imel priložnost v praksi videti, da želja po več in več denarja mogoče le ni vse. Ljudje smo navajeni na nek standard, ki bi se moral po našem konstantno izboljševati. Ampak če si navajen, ali pa se navadiš, na manj, si lahko prav tako zadovoljen. Ugotovil sem, da sem se na potovanju mnogo bolj razveselil ene sveže, a brezplačne žemlje kot se v Nemčiji celega menija hrane za 20 evrov.”