Zadnje tedne smo bili priča prizorom, ko so ljudje zaradi novega koronavirusa in ukrepov, ki so jih sprejele oblasti z namenom preprečitve širjenja bolezni, panično nakupovali v trgovinah. Kupili so več, kot potrebujejo. Toliko več, da so drugi ostali brez potrebne hrane ali zaščitnih sredstev. 

Tako iz sveta poročajo o pretepanju in boju za toaletni papir, hrano, adaptirano mleko za dojenčke, milo in podobno. 

Iz Glasgowa poročajo, da je mlada mama jokala v trgovini, saj je zmanjkalo adaptiranega mleka za dojenčke, sama pa nima mleka, da bi lahko otroka podojila. Doma ima tri dni starega dojenčka. 

V podobni situaciji je bila starejša gospa, ki je nakupovalce, ki so bili založeni s toaletnim papirjem, prosila, če ji prodajo vsaj eno rolico. Seveda bi plačala, a tudi ona je ostala praznih rok. 

In podobne zgodbe prihajajo z vseh koncev sveta: o močnejših, ki nagrabijo, o slabotnejših, ki ostanejo praznih rok. O premožnejših, ki lahko pokupijo celo trgovino, o revnejših, ki zaradi tega ostanejo praznih rok. 

Na Twitterju sem te dni zasledila zapis, ki dobro ponazarja nastalo situacijo. Zakaj bi človek kupil vsa mila v trgovini in druge pustil brez? Kaj se ne zaveda, da je za preprečitev širjenja virusa potrebno, da imamo vsi dostop do mila?

Ne kupujte brezglavo, saj za to ni potrebe. Bodite uvidevni do drugih. V tem smo skupaj in le skupaj se lahko borimo s tem nevidnim sovražnikom. Si predstavljate grozo matere, ki tri dni starega otroka ne more podojiti, saj nima mleka, paničarji pa so nakupili zaloge adaptiranega mleka, ki lahko zadostuje za šest mesecev. Ali grozo starejše in nemočne osebe, ki skuša v tisti množici paničnih ljudi priti le do enega zvitka toaletnega papirja? Ne paketa, ampak ene rolice!

Zato še enkrat: v tem smo skupaj in le skupaj nam bo uspelo!