Pasivna agresija: ko si želimo izogniti direktnim konfliktom, a še vedno hočemo pokazati, da nam nekaj ni prav

Vsak od nas je že bil priča pasivni agresiji – tako na zasebnem področju kot tudi v službenem okolju. A če se osredotočimo na slednje, lahko rečemo, da pasivna agresija lahko vpliva na kakovost delovnih procesov, na samo produktivnost in na ozračje na delovnem mestu. Lahko se odvija vertikalno – na relaciji med šefom in podrejenimi ter horizontalno – med samimi sodelavci.

Za lažjo predstavo si najprej poglejmo razlike med pasivnim, agresivnim in asertivnim vedenjem:

- Pasivno vedenje: v kritičnih primerih se takšne osebe ne zmorejo soočiti z drugimi, težko ali sploh ne izražajo svojega mnenja. Na delovnem mestu so vedno precej tiho, skrivajo se v ozadju in upajo, da se bodo stvari uredile same od sebe oziroma, da jih bo namesto njih uredil kdo drug.

- Agresivno vedenje: takšne osebe nosijo v sebi veliko jeze, potrebe in mnenja drugih jih ne zanimajo, do svojega cilja so pripravljene iti preko vseh.

- Asertivno vedenje: osebe uspešno vijugajo med pasivnostjo in agresivnostjo, razumejo potrebe drugih in upošteva svoje, v kritičnih primerih prevzamejo pobudo in razrešuje situacijo.

Ozadje pasivne agresije:

Če povlečemo vzporednico med poslovnim in zasebnim, vidimo, da je lahko struktura precej podobna. Konkretno - hierarhija, ki je oblikovana na določenem delovnem mestu nekoga spominja na odnose v izvirni družini. Če je na primer nekdo odraščal v okolju, kjer so starši kontrolirali njegovo vedenje in čustva, kjer se potreb, misli, občutkov in jeze ni smelo izražati na konstruktiven in zdrav način, je lahko hierarhija na delovnem mestu samo spomin in hkrati sprožilec, da je vsaka avtorireta sovražna. Takšne osebe težko komunicirajo odprto in zmorejo le na pasiven način pokazati svoje nestrinjanje. A to je le eden od konkretnih razlogov za takšno vedenje. Nekateri izvajajo pasivno agresijo ker se počutijo zapostavljene, necenjene, spregledane, brez moči; kot žrtve v okoliščinah, ki jih ne morejo obvladovati. Drugi imajo morda močno zakoreninjen strah pred konfliktom in direktnim konfrontiranjem. 

Kako prepoznati pasivno agresivno vedenje na delovnem mestu:

- Manipuliranje s čustvi: Zbujanje krivde, igranje žrtve, izogibanje jasni in direktni komunikaciji, iskanje izgovorov, obtoževanje drugih …Izogibanje osebnemu soočenju in ignoriranje elektronske pošte drugih.

- Humor, ki to ni: Agresivne šale na račun sodelavca in sarkastične pripombe so velikokrat sredstvo za poniževanje, razvrednotenje, zmanjšanje dostojanstva in verodostojnosti drugega.

- Relacijska (odnosna) sovražnost: Širjenje govoric, obrekovanje, pritoževanje. Ignoriranje, tišina, izključevanje drugih, kar služi za ciljno ustvarjanje negativnega ozračja, višanje negotovosti. Izpostavljanje sodelavcev, kritiziranje in ostalo čustveno nasilje nad sodelavci.

- Verbalna agresija: Ostro kritiziranje, zbadanje in negativna nastrojenost. Negiranje in razvrednostenje vsega, kar misli, čuti, doživlja drugi. Infantilno (otroško) naslavljanje.

Pogostokrat se dogaja tudi zamujanje, podaljševanje časa za malico in zbolevanje. Neprestano zalaganje, izgubljanje ali celo skrivanje pomembnih dokumentov in informacij.

Kako ukrepati?

V prvi vrsti je pomembno, da takšno vedenje znamo prepoznati, ga razumeti in ga ustrezno nasloviti. Pogovor je še vedno eden od ključnih in učinkovitih načinov za reševanje problematičnih situacij. Seveda pri tem ne smemo pozabiti na nastop brez pretiranih reakcij, ki bi sogovornika še bolj utrdile v njegovem vedenju. Pomembno je, da kot vodja stremimo ne samo k razrešitvi nastale situacije, pač pa tudi h gradnji odnosa s problematično osebo oziroma osebami, kar vodi k zmanjšanju možnosti nadaljnjih konfliktov.