Po 31. januarju 2020 se v Združenem kraljestvu na videz ni spremenilo kaj dosti. Ljudje kljub brexitu še vedno normalno potujejo v druge evropske države in Evropejci se še vedno lahko selijo na Otok, si tam iščejo službe, stanovanja, novo življenje ... Nekateri pa se selijo nazaj v svoje domovine zaradi bojazni, da se bo življenje zelo zapletlo, ko bo konec prehodnega obdobja. Je pa večini zdaj končno jasno, da gre za res. Vrnitve nazaj ni, tuji državljani, ki zdaj še lahko brez večjih težav živijo in delajo v Veliki Britaniji, pa si morajo urediti status, da se izognejo morebitnim težavam, ki so na obzorju po koncu leta.

A čeprav je postopek urejanja prednaselitvenega (pre-settled) in naselitvenega (settled) statusa – razen v redkih primerih – avtomatiziran in poteka s pomočjo posebne aplikacije, ki si jo mora posameznik naložiti na svoj pametni telefon, so nekateri tudi pri tem naleteli na težave. Aplikacija namreč očitno ni zaznavala letnic, ki so starejše od 100 let. To so ugotovili šele, ko si je status nedavno urejal 101-letni italijanski državljan Giovanni Palmiero, ki že več kot polovico svojega življenja živi in dela v Združenem kraljestvu. Sistem je njegovo letnico rojstva 1919 prepoznal kot 2019 in zahteval, da njegovo identiteto potrdita njegova starša.

Ta nesmisel, ki so ga pozneje sicer odpravili in je stoletnik lahko predal prijavo, pa ni edina stvar, ki se je pokazala kot zgrešena. Sistem se je namreč izkazal za pomanjkljiv tudi zato, ker morajo ljudje, ki že več desetletij živijo v Združenem kraljestvu, tam plačujejo davke, imajo urejeno zdravstvo in nekateri celo prejemajo pokojnine, dokazovati, da so tam doma. Do vseh teh podatkov ima sicer britansko notranje ministrstvo dostop in bi lahko na podlagi lastnih evidenc odločalo, ali status odobri ali ne, poudarjajo številni prostovoljci, ki pomagajo predvsem starejšim evropskim državljanom pri urejanju statusa. A je naloga dokazovanja na strani vsakega posameznega evropskega državljana, ki gre skozi proces. Tako je denimo 95-letni upokojenec Antonio Finelli, ki v Angliji živi že 68 let, moral pridobiti bančne izpiske za zadnjih pet let, da je lahko zaprosil za nastanitveni status. Čeprav prejema državno pokojnino, kar bi v današnjem digitalnem svetu sistem lahko avtomatsko ugotovil, če bi bile baze podatkov med seboj povezane in usklajene.

Koliko časa sem čakala na odobritev statusa?

Med več kot tremi milijoni Evropejcev, ki so že oddali prijavo za ureditev statusa, sem tudi sama. To sem storila malo za tem, ko sem se preselila v Anglijo septembra lani. Prijava je potekala brez večjih težav. Navodila na spletnih straneh britanskega notranjega ministrstva so jasna. Prijavo sem opravila prek računalnika in pametnega telefona, kjer je treba s pomočjo aplikacije "EU Exit: ID document Check" skenirati dokument in narediti selfie. Nato je treba ob prijavi priložiti najmanj dva dokaza, da v državi dejansko živiš. To so lahko denimo naročnina za telefon, bančni račun, bančni izpiski, pogodba o zaposlitvi, letalska karta za pot na Otok in podobno. Pri vseh teh dokumentih pa je pomembno, da so jasno razvidni podatki – vaše ime in datum ter naslov bivanja oziroma zaposlitve.

Sama sem prijavi priložila letalsko karto z datumom prihoda v državo in potrdilo o odprtju računa, kar sem uredila kmalu po prihodu. Sliši se enostavno, a odpreti bančni račun ni najbolj enostavna stvar, če nimate urejenega bivanja. Potrebujete namreč potrdilo lastnika, da živite na določenem naslovu – to je sicer lahko tudi pogodba o najemu stanovanja, ki mora biti na vaše ime. Ko so vsi dokumenti oddani in prijava poslana, pa se začne čakanje. Na spletni strani piše, da ponavadi traja od pet delovnih dni do enega meseca, da obdelajo posamezno prijavo. V mojem primeru je trajalo skoraj mesec dni. Najbrž zato, ker je bil jeseni večji naval za prijave statusa zaradi bližajočega se 31. oktobra, ki je bil takrat datum za brexit. 

Po novem letu stroga pravila za vizume, kjer bo eno glavnih meril višina plače

Če si statusa evropski državljani ne bodo uredili v roku do 31. junija 2021 – zadnji datum za prijavo vseh tistih, ki bodo lahko dokazali, da so na Otoku bivali že pred 31. decembrom 2020 – bodo po novem letu v državi nezakonito. To pa zna konkretno poseči v njihove pravice do dela, bivanja, zdravstva ... Ni jasno, kako se namerava britanska vlada z morebitnimi takšnimi primeri spopasti. Bodo sledile deportacije, kazni, prepovedi vstopa v državo?

Jasno pa je, da z novim letom britanska vlada načrtuje novo migracijsko politiko, ki bo evropske državljane enačila z državljani vseh drugih držav po svetu. Nizozemci bodo torej v istem košu kot Indijci ali Kitajci. Za vse bo veljal isti točkovni sistem, kjer je eden od glavnih kriterijev za pridobitev vizuma za delo in bivanje v državi višina plače, ki jo bo priseljenec prejemal na Otoku.

Porajajo se tudi vprašanja, kaj takšen točkovni sistem pomeni za evropske državljane, ki že živijo v Združenem kraljestvu in v kakšen položaj jih postavlja. Profesorica zgodovine na univerzi v Northumbriji na severovzhodu Anglije Tanja Bueltmann, ki je specializirana za zgodovino migracij in diaspore, je opozorila na sporočilo, ki ga britanska vlada pošilja s tem, ko je kot eden glavnih kriterijev za "usposobljene" delavce izpostavila višino plače. "Sposobnosti ta vlada definira z višino plače, torej nizko usposobljeni delavci so vsi tisti več sto tisoči, ki vsak dan svojega življenja prispevajo k temu, da Združeno kraljestvo deluje ... in ki po novih načrtih ne bi mogli biti tukaj, da bi to počeli (vključno z menoj)," je na Twitterju zapisala profesorica, sicer državljanka Nemčije. Plače 25.600 funtov (30.801 evrov) bruto na leto, kolikor je vlada postavila za cenzus "usposobljenosti", namreč mnoge medicinske sestre, pa tudi asistenti in profesorji na nekaterih fakultetah, ne dosegajo.

Za turiste iz EU sicer po trenutnih informacijah po novem letu ne bo potreben vizum, po Otoku bodo lahko potovali do pol leta, vendar pa se ne bodo smeli zaposliti.

Nas že spremljate na Facebooku? Pridružite se nam in bodite na tekočem vedno in povsod!