Ko je vlada na dopisni seji, ki se je odvila v petek, 19. junija, odločila, da od polnoči začne veljati spremenjen odlok o določitvi pogojev vstopa v Slovenijo zaradi zajezitve epidemije covida-19, je med Slovenci, ki težko zaslužene počitnice preživljajo na hrvaški obali, završalo. "Kako?! Kar čez noč? Kje naj sedaj najdem lokacijo za testiranje, da se lahko vrnemo domov brez karantene," sem prebirala komentarje na družbenih omrežjih. 

Na srečo je bilo kar nekaj posameznikov in Facebook profilov, ki so se močno angažirali in tako pomagali s podatki, kje se lahko slovenski državljani testirajo in se mirno vrnejo domov. 

Ni bilo enostavno. Skrb, tudi jeza, sta streljali iz zapisov ljudi. A tako pač je. Živimo v času, ko se iz dneva v dan sprejemajo drugačne odločitve. Nekaj, kar velja danes, jutri več ne velja. Verjamem, da tudi odločevalcem ni najbolj prijetno ...

Prav zato me je vprašanje moža in otroka, kam bomo šli na morje, malce spravilo v slabo voljo. Naša družina namreč že nekaj časa premleva, kaj bomo letos počeli in kam potovali med dopustom. Šli bi na morje. A kam? Po navadi smo šli na Hrvaško. Še preden sva dobila otroka, sva z možem rada kampirala, z otrokom pa je še lepše. Ne maram dopusta med štirimi stenami, temveč v naravi in šotoru. 

Na Hrvaškem nam je bilo vedno super, vsi trije smo bili zadovoljni, in vsakič smo odkrili zanimive kampe, ki so bili dokaj poceni. 

Lani smo se zavestno odločili, da ne gremo iz Slovenije. Nekaj v smislu, dajmo stisnit eno poletje, da bo te epidemije čim prej konec. Na koncu smo ugotovili, da je večina lepo potovala in se zabavala … No, saj smo se tudi mi, a ne na morju, saj je bila na slovenski obali ves čas gneča. To pa tudi ni tako zabavno, če dopust preživljaš v gruči ljudi, medtem pa ti v ušesih odzvanjajo besede – "Uživajte, dokler lahko. Naslednjih 14 dni je ključnih. Jeseni nas čaka nov val …" Sicer pa gneče sploh ne maramo, mi za dopust potrebujemo naravo, šotor in mir. 

Lani smo torej iskali skrite kotičke po Sloveniji ter uživali. Kaj pa bomo letos? PCT-pogoji, test potrebuješ, testa ne potrebuješ, hrvaški Jadran je rdeč, je oranžen, je zelen, oranžen, zelen … Testa dopoldne ne potrebuješ, zvečer pade odločitev, da ga od polnoči potrebuješ … Ta dokument sprejmemo, tega ne, čeprav je pisalo, da ga …

Ja, malce pretiravam in karikiram, a želim vam predstaviti, s kakšnimi vprašanji se trenutno ubadam. Sprašujem se, ali bodo to sploh počitnice ali en kup stresa, zaradi katerega se bomo domov vrnili še bolj izčrpani. Ne predstavljam si, da srkam pijačo v senci, se namakam v slani vodi, igram košarko … vmes pa se sprašujem, kaj pa, če se dogaja kakšna katastrofa in zapirajo meje. Kaj pa, če so se pogoji za vstop v domovino spremenili? Na dopustu se želim odklopiti in si napolniti baterije, ki so že skoraj izpraznjene, ne pa spremljati novic in ne vedeti, ali se bom lahko sploh vrnila na delo ali bom končala v karanteni. 

Mož in otrok pa želita na hrvaško morje. V redu, lahko gremo, a pod pogojem, da jaz ne urejam niti enega dokumenta. Niti za sebe, niti za otroka, ne za moža. Nič. Tudi opreme za kampiranje letos ne bom pakirala. Le usedla se bom v avtomobil, si na oči nataknila sončna očala in naj me peljeta tja, kjer bomo kampirali. Med 14-dnevnim kampiranjem ne bom preverjala novic in ne bom iskala lokacij, kjer izvajajo testiranje, da se lahko vrnemo domov. Če kdo od nas v tujini zboli, ne bom organizirala celotne dokumentacije, da se lahko vrnemo domov. 

Seveda moji pogoji niso bili sprejeti. Oba sta me postavila pred dejstvo, da moram sodelovati. 

Res bi rada šla na morje, nekam v tujino, na kavo v Zagreb, Trst ali Celovec, a ne pod takšnimi pogoji. Ko sem prebirala raziskavo NIJZ o pandemski izčrpanosti med prebivalci Slovenije, sem si rekla, da to zagotovo velja tudi zame. Sicer se v delu raziskave o izpostavljenosti tveganemu vedenju, kot je pitje alkohola, igranje videoiger in podobno, nisem prepoznala, sem pa zagotovo izčrpana! 

Veste, na začetku sem stavek "naslednjih 14 dni je ključnih" jemala z vso resnostjo. Vem, vem, kmalu sem tudi jaz živčno pokala od smeha, saj mi je postalo jasno, da smo obtičali v teh 14 dneh, kot Bill Murray v filmu Groundhog Day. Kljub temu sem vztrajala, upoštevala ukrepe, poučevala otroka, ko so bile šole zaprte, ostajala doma, dopuste preživljala doma … Šlo nam je več kot odlično, saj se nihče od nas treh ni okužil. Še vedno smo glede ukrepov striktni, jih upoštevamo in jih bomo tudi, ko bomo (polno) cepljeni. 

A smo že malo utrujeni. Jaz osebno si želim mir, da se potopim v prijetno hladno in čisto slano vodo, nekje na samotni plaži nekega otoka, kjer se ne bom počutila kot sardinica v konzervi, ki se namaka v mlačni in gosti juhici, ki naj bi bila morska voda. Imela bi izključen telefon, ne želim videti naslovnic časopisov ... Ah, želje. 

Še vedno ne vem, ali bomo šli v tujino. Moja dva sedaj navijata za Italijo. Jaz pa imam občutek, da se mi bo med iskanjem zadnjih in najbolj svežih podatkov, ki veljajo za Italijo, malce zmešalo. Grem si natočit kad mlačne vode in vanjo vsut piransko sol. Še par lončnic dam v vsak kot kopalnice, si pripravim eno pijačo in to je to. 

Danes sem že začutila majhno upanje, ko sem prebrala, da bomo kmalu doživeli uvedbo digitalnega potrdila. Vodja konzularne službe na zunanjem ministrstvu Andrej Šter je namreč prepričan, da bo Slovenija ujela rok in ga začela izdajati do 1. julija. Upam, da res. In upam, da bomo na dopustu – kjer koli že bomo – vsi (cepljeni, necepljeni, testirani s tem ali onim testom, preboleli ali nepreboleli ...) ravnali odgovorno in bomo zato imeli mirno jesen z odprtimi šolami.