Večje težave v dobavnih verigah so se začele julija lani, ko so se začeli podaljševati dobavni roki za surovine in polizdelke iz Azije. Razlogov za pomanjkanje in zamude pri dobavi surovin, materialov in polizdelkov je več. Nedvomno je eden pomembnejših pandemija oziroma posledična zaprtja (t. i. "lockdowni").  Zaradi ukrepov za zajezitev širjenja novega koronavirusa so namreč morali dobavitelji večkrat ustaviti ali zmanjšati obseg dela. Po sproščanju ukrepov je gospodarstvo začelo znova okrevati, naročila so se povečala, saj se je povečalo povpraševanje, dobava pa teh potreb ne dohaja. 

"Do tega je prišlo zaradi sunkovite rasti povpraševanja po industrijskih izdelkih, omejitvi ponudbe (nafte, težave v rudnikih bakra) in najavi velikih infrastrukturnih projektov v ZDA in EU. Finančni vlagatelji zaradi nizkih obrestnih mer tudi lažje izvajajo arbitražo in tako kopičijo surovine z namenom njihove prodaje po višji ceni," je stanje na kratko opisal Bojan Ivanc, glavni ekonomist pri Analitiki na Gospodarski zbornici Slovenije (GZS). 

Drugi pomembnejši razlog za pomanjkanje določenih surovin je bilo polarno neurje, ki je februarja zajelo ZDA in v katerem je bilo poškodovanih več tovarn v ZDA. Nekateri dobavitelji osnovnih surovin so razglasili "višjo silo", to pa je povzročilo najprej velik dvig cen in nato še daljše zamude. "Pri nas v podjetju že od februarja, marca opažamo probleme z dobavo plastičnih materialov zaradi polarnega viharja v ZDA. Amerika je namreč zelo velik proizvajalec bazičnih polietilenov in polipropilenov, ki so osnovne surovine za izdelavo folij in ostale plastike," pravi Marina Lindič, vodja nabave pri podjetju Ursa in predsednica Združenja nabavnikov Slovenije (ZNS). 

Dodaten udarec je dobavnim verigam zadal tudi potres na Japonskem in konec marca še blokada Sueškega prekopa, ko je po ocenah vodilne svetovne zavarovalne in pozavarovalne skupine Lloyd's blokada ustavila prevoz za okoli 8,15 milijarde evrov vrednega tovora dnevno. Zaradi blokade se je podražila tudi nafta, vendar so njene cene takoj po sprostitvi prometa začele znova padati.

"V splošnem je razlog za težave tudi to, da se industrija na sploh sooča s povečanim povpraševanjem, kar za seboj potegne tudi povečano povpraševanje po surovinah. Pri tem pomembno vlogo igra Kitajska, ki je največja porabnica surovin, tako industrijskih kot kmetijskih (med 50-60 odstotkov svetovne ponudbe), v zadnjih mesecih pa je glede na različna poročila začela kopičiti zaloge. Ob tem velja omeniti, da se je na začetku leta na Kitajskem okrepila industrijska proizvodnja in s tem gospodarska rast, kar povečuje povpraševanje po surovinah ob na kratki rok omejeni ponudbi," so pojasnili na Uradu za makroekonomske analize in razvoj (UMAR).

Zaradi težav z dobavami in dvigom cen surovin niso prizadete samo posamezne industrijske panoge, pač pa se s tem spopada celotna industrija v Sloveniji, drugih državah Evropske unije in tudi sveta. "Zunanji cenovni šoki (tudi na strani ponudbe) seveda lahko vplivajo na slovensko gospodarstvo. Slovensko gospodarstvo je zelo odprto, saj je delež menjave blaga in storitev v primerjavi z BDP v preteklih petih letih, v povprečju znašal 154 odstotkov BDP. Zaradi te odprtosti gospodarstva zunanji pogoji poslovanja v veliki meri determinirajo uspešnost našega gospodarstva," pravijo v Umarju.

Draži se praktično vse: baker, jeklo, les, olja, nafta, hrana ...

V primerjavi s cenami v istem obdobju lani se je baker podražil za od 84 do 115 odstotkov, aluminij za od 60 do 75 odstotkov, železova ruda od 84 do 112 odstotkov, nikelj za 58 odstotkov. Surova nafta se je v primerjavi z istim obdobjem lani kar potrojila. Povprečna cena nafte Brent je aprila letos presegla 67 ameriških dolarjev (cca. 55,4 evra) na sod, medtem ko je bila cena pred letom okrog 18 ameriških dolarjev (cca. 14,9 evra) na sod, pravijo na Umarju. 

Poleg kovin in nafte so zrasle tudi cene hrane in kmetijskih izdelkov. "Cena bombaža se je povečala za 42 odstotkov, gume za 61 odstotkov, sladkorja za 58 odstotkov, piščančje meso za 79 odstotkov. Cene soje so višje za 64 odstotkov," je naštel Ivanc, analitik pri GZS. 

"Izrazito so se dvignili tudi CO2 kuponi zaradi napovedi zaostrene politike za zmanjšanje emisij. Če so bile cene pred letom dni od 20 do 30 evrov na tono, je zdaj od 55 do 58 evrov na tono. To bo povzročilo dvig energentov, posledično gredo gor cene elektrike in zemeljskega plina," pa je izpostavila predsednica Združenja nabavnikov Slovenije.

Težave so tudi pri oljih in mazivih, ker so šle cene naftnih derivatov navzgor kot posledica podražitve surove nafte. Tukaj so cene celo do 2,5-krat višje kot lani v istem času. "Samo v maju so se denimo cene bazičnih olj dvignile za 25 odstotkov. To so kar resne težave, s katerimi se srečujemo," je opozorila Lindičeva.

Kriza je tudi pri lesu, ki ga primanjkuje tako na slovenskem kot tudi evropskem trgu. "Prej je Slovenija veliko izvažala v sosednji Avstrijo in Italijo, zdaj ga uvaža nazaj iz teh držav. Cene lesa so se v marcu povečale za 30 odstotkov in še vedno rastejo. V Nemčiji naj bi se cene lesa dvignile že za več kot 60 odstotkov," pravi Lindičeva.

"Vzporedno z dobrodošlim povečanjem povpraševanja smo se soočili z izzivi višjih cen vhodnih materialov, pomanjkanjem določenih surovin in zanesljivosti dobave.  V zadnjem četrtletju preteklega leta so namreč začele naraščati cene legirnih elementov in v začetku letošnjega leta izrazito poskočile," pa pravijo v Skupini Slovenska industrija jekla (SIJ). Situacijo uravnavajo s cenami proizvodov, po vnaprejšnjem dogovoru s kupci. 

"Pri rokih za dobave se določene težave pojavljajo pri ognjevzdržnih materialih in surovinah odvisnih od kontejnerskih prevozov. Novim razmeram smo se prilagodili z zalogami, razdelitvijo količin med različne dobavitelje za lažje obvladovanje tveganj ter s skrbno načrtovano, a fleksibilno logistiko. Stroške dragih in nezadostnih kontejnerskih prevozov uravnavamo z različnimi mehanizmi, na primer ameriški trg oskrbujemo z našimi jeklenimi izdelki z odpremami s t. i. "Break Bulk" (razsuti tovor pod palubo) načinom," so nam še povedali v SIJ.

Cena pa ni vedno največja težava, s katero se spopadajo številna podjetja. "Pač pa je večje vprašanje, ali boš sploh uspel zagotoviti material ali ne, da se proizvodnja ne ustavi," dodaja predsednica ZNS. 

"Podjetja se soočajo z zamudami pri dobavah, slabši dosegljivosti surovin in polizdelkov in izzivi pri dvigovanju cen končnih izdelkov, ki izvirajo iz hitre rasti cen skoraj vseh surovin, tako industrijskih, kmetijskih kot energentov. Ponavlja se izkušnja iz let 2008 in 2011, ko so cene surovin podobno močno porasle," pravi Ivanc iz GZS. 

Najbolj primanjkuje elektronskih komponent in čipov 

Ena največjih težav, s katerimi se v zadnjem času spopadajo številna slovenska in tuja podjetja, je pomanjkanje polprevodnikov oziroma čipov in drugih elektronskih komponent. "Čipe oziroma polprevodnike zahtevajo tako rekoč vse "pametne" in danes vsakdanje naprave – od gospodinjskih aparatov do avtomobilov. Prišli smo do točke, ko je prehod v "pametno" družbo nujen in ga je trenutna kriza še pospešila, a vse te strukturne spremembe imajo na drugi strani omejitve," pravijo v Umarju. 

Proizvodnja čipov oziroma polprevodnikov je namreč trenutno omejena in jo je skoraj nemogoče tako hitro povečati, kakor hitro narašča povpraševanje po teh proizvodih.

"Tukaj so res velike težave, ker so se roki dobav podaljšali iz par tednov, najprej na nekaj mesecev (pet, šest), zdaj pa so šli že čez eno leto," pravi Lindičeva.

 "Vse skupaj je močno povezano tudi s kriptovalutami (npr. bitcoin), katerih vrednosti so se v zadnjih mesecih močno povečale. Zaradi visokih cen je ponovno dobičkonosno t. i. rudarjenje, za kar pa je potrebna ustrezna računalniška oprema, predvsem pa zmogljive grafične kartice. Tudi tu tovarne čipov in polprevodnikov dajejo prednost tistim čipom, ki jim prinašajo večjo dodano vrednost in s tem dobičke – in trenutno je dobiček višji pri čipih za bolj zahtevne proizvode (npr. grafične kartice, procesor) kot pa za nekatere manj zahtevne (npr. avtomobile ali hladilnike). Tako lahko govorimo o začaranem krogu, saj so se povišale tudi cene surovin, na primer bakra, kjer je Kitajska v zadnjih mesecih povečevala zaloge, posledično dvigovala cene, proizvodnja pa še ni povsem okrevala od krize," so pojasnili na Umarju.

Tudi Ivanc opaža, da količinsko gledano primanjkuje predvsem nišnih polizdelkov, kjer je malo proizvajalcev. Denimo jeklene plošče določenih dimenzij ali specifični aluminijasti profili.

Avtomobilska industrija med najbolj prizadetimi sektorji

Pomanjkanje surovin in polizdelkov najbolj občuti predelovalna dejavnost, kar se odraža v počasnejši rasti industrijske proizvodnje. Eden izmed najbolj prizadetih sektorjev je gotovo avtomobilska industrija, pravijo v Umarju. Zaradi pomanjkanja surovin in zamud pri dobavah je namreč avtomobilska industrija, ki se pospešeno preusmerja v izdelavo električnih vozil, po vsem svetu večkrat zastala. 

Novomeški Revoz, največji slovenski proizvajalec avtomobilov, je moral marca začasno ustaviti proizvodnjo, saj niso imeli polprevodnikov. "Pred tem so jo ustavili tudi že na začetku leta (v januarju), in sicer zaradi požara v podjetju Treves, ki jim je dobavljalo sestavne dele za Twinga. Poleg tega pa avtomobiliste pesti še dvig cene železove rude, ki je sestavina za jeklo," so pojasnili na Umarju.

"Lani aprila je proizvodnjo ustavila tudi Adria Mobil. Tudi zdaj imajo težave z zagotavljanjem motorjev za avtodome," dodaja Lindičeva.

Kaj lahko pričakujemo?

Cene surovin so v prvem letošnjem četrtletju naraščale, večina cen je presegla ravni pred pandemijo. Cene naj bi se dvigale še v drugem četrtletju. 

"Povpraševanje po nafti naj bi tekom leta 2021 nadalje naraščalo, vendar naj bi ostalo manjše kot v predkriznem letu 2019, saj so zaloge še vedno visoke. To nakazuje na to, da bodo cenovni pritiski verjetno popustili. Po zadnji, majski, napovedi Evropske komisije naj bi dolarske cene nafte Brent leta 2021 v povprečju znašale 63,9 dolarjev (cca. 52,8 evra) za sod, kar je za več kot polovico višje kot leta 2020. V letu 2022 naj bi bile cene nafte nekoliko nižje," pričakujejo na Uradu za makroekonomske analize in razvoj. 

Kot pravijo, so cene industrijskih kovin do aprila letos okrevale za okoli 60 odstotkov glede na najnižjo vrednost doseženo na začetku leta 2020, cene bakra pa so se podvojile. "Rast cen kovin naj bi se glede na visoko raven tekočih cen in pričakovano postopno zmanjševanje rasti povpraševanja na Kitajskem ustavila v drugi polovici leta. Po aprilski napovedi Svetovne banke naj bi cene kovin letos zaradi močnega povpraševanja medletno v povprečju zvišale za 30 odstotkov, leta 2022 pa naj bi se nekoliko znižale," napovedujejo pri Umarju.

Kaj to pomeni za potrošnike?

"Lansko leto smo imeli zaradi prispevka cen surovin deflacijo, letos se bomo soočili z inflacijo, vendar še v umirjenih okvirjih (1,7 odstotka). Na drugi strani se povečujejo inflacijski pritiski tudi v prihodnjem letu, vendar bo po naših ocenah inflacija ostala pod 2 odstotka tudi v 2022 (1,8 odstotkov je naša osrednja napoved)," ocenjujejo v GZS. 

Da se izdelki in storitve dražijo, smo opazili že potrošniki, predvsem pri hrani. "Pričakuje se, da se bo povišanje cen surovin v kratkem prelilo tudi v končne cene in bomo to občutili tudi potrošniki med drugim tudi v nižji kupni moči naših dohodkov," opozarjajo v Umarju. 

Pozna pa se tudi že pomanjkanje elektronskih komponent. "Tako, da na trgovinskih policah določenih izdelkov ni, ker niso dobavljivi," pravi Lindičeva, ki dodaja, da se bo rast cen prelila tudi v gradbeništvo in ostale panoge, saj so se podražile kovine in drugi gradbeni materiali. 

"Na koncu se vse zakumulira na višjih cenah za končnega potrošnika. Vprašanje je samo kdaj in v kolikšni meri se ti dvigi cen na vhodu poznajo v končni kalkulaciji prodajne cene posameznega izdelka," pravi Lindičeva in dodaja, da je to odvisno tudi od tega, koliko zalog in odprtih naročil je imelo posamezno podjetje po starih cenah in kakšen odstotek v ceni predstavlja določena surovina, ki je trenutno težje dobavljiva in po višjih cenah.