Ekstra deviško olivno olje, deviško olivno olje in navadno olivno olje so proizvodi panoge, ki kuje neverjetne dobičke, ki so primerljivi z nelegalnim pridelovanjem in tihotapljenjem drog brez kakršnegakoli tveganja. Vseeno pa je tudi pri olivnem olju prisotne veliko korupcije in prevar, kateri ne moremo ubežati niti potrošniki v Sloveniji.

Spomnimo, lani jeseni je inšpekcija za kakovost živil med preverjanjem kakovosti oljčnih olj na slovenskih trgovskih policah ugotovila velika odstopanja med kakovostjo olja in etiketo o kakovosti na embalaži. Skoraj polovica preiskanih vzorcev v Sloveniji je bila namreč slabše kakovosti, kot je bilo zapisano na embalaži.

Neverjetno visoka prisotnost korupcije v panogi olivnega olja izvira od naših zahodnih sosedov, saj naj bi bilo kar 70 odstotkov italijanskega ekstra deviškega olivnega olja v resnici slabše kvalitete kot je napisano na embalaži. V sredozemski kulturi je olivno olje sicer prisotno že več kot 2.000 let, njegova priljubljenost pa je široko razširjena po celem svetu. Vseeno pa ga skozi celotno zgodovino spremljajo umazani posli, saj se velikokrat prodaja ekstra deviško italijansko deviško olje čeprav v resnici to sploh ni, včasih ni pravilno samo poreklo, včasih pa ni celo pridelano iz oliv.

Olivno olje je veliko dražje od ostalih jedilnih olj, vendar se ga presenetljivo enostavno ponaredi. Ponarejanje olivnega olja je prisotno od začetka njegovega pridelovanja in prodaje. V zgodovini so trgovci mešali olivno olje z mastjo, da so povečali količino. V antičnem Rimu so prebivalci na leto v povprečju porabili 50 litrov olivnega olja na osebo, zato je bilo goljufanje pri avtentičnosti olivnega olja resen problem. Rimljani so zato uvedli ukrep, da mora biti na vsakem zabojniku z olivnim oljem zapisana količina olja, ime pridelovalca, kjer je bilo olje stisnjeno in ime trgovca, ki je dobavil olje. Poleg teh podatkov pa je moral biti na zabojniku zapisan tudi uradnik, ki je jamčil za resničnost teh podatkov.

Korupcija pri pridelavi in trgovanju z olivnim oljem se je nadaljevala vse do današnjih dni. Prvi del serije filmov Boter z mafijskim šefom Vito Corleonom na čelu, tako temelji na resničnem mafijcu Joe Profaciju, ki je svoje nelegalne posle razvil pod krinko uvoza olivnega olja. Nekoč največji trgovec z olivnim oljem Domenico Ribatti je bil celo obsojen na 13 let zaporne kazni v devetdesetih letih zaradi goljufij z olivnim oljem.

S subvencijami Evropske unije pridelovalcem olivnega olja se je nelegalno početje samo stopnjevalo. Evropsko revizijsko sodišče je ugotovilo, da se je med letoma 1985 in 2000 podelilo kar 87 odstotkov nepravilnih subvencij za olivno olje, ki so vse končale pri pridelovalcih v Italiji.

Poraba olivnega olja pa se še vedno vzpenja po celem svetu. V Južni Evropi se je njegova poraba povečala za 37 odstotkov, v Severni Ameriki pa celo za 100 odstotkov. 'Dobički so primerljivi s tihotapljenjem kokaina brez kakršnegakoli tveganja,' je dejal eden izmed preiskovalcev pisatelju Tom Muellerju. Zaradi takšne dobičkonosnosti naj bi bile v tem poslu prisotne tudi številne organizirane kriminalne združbe, ki ponarejajo kakovost olivnega olja. Nekdanji britanski uradnik za trgovske standarde Stuart Shotten je dejal, da se to dogaja, ker so kazni za ponarejanje živil manj stroge kot pri poslih s prepovedanimi drogami.

Leta 2005 so italijanski organi pregona odkrili kriminalno združbo, ki je bila pripravljena na distribucijo 100 tisoč litrov ponarejenega olivnega olja, ki bi bil na trgu vreden skoraj osem milijonov dolarjev oziroma 6,2 milijona evrov. Takšne kriminalne organizacije so razvile tudi različne metode, kako se izogniti kemijskemu testiranju takšnega olja. Preizkus okusa je najtežje prevarati, vendar se ga poredko izvaja zaradi visokih stroškov.

Aprila 2007 je italijanski kmetijski minister priznal, da so izvedli preiskavo 787 pridelovalcev olivnega olja, od katerih so jih 205 spoznali za krive dodajanja primesi, napačnega etiketiranja in ostalih nepravilnosti. Leta 2007 se je pojavilo tudi poročilo, da so le štirje odstotki olivnega olja, ki ga izvozijo iz Italije, res originalnega. Zanimiv je tudi podatek, da Italija proda kar trikrat več olivnega olja kot ga proizvede.

Najdražje in najbolj zaželeno olivno olje je ekstra deviško olivno olje. Kar 70 odstotkov tega olja, ki se prodaja na trgovskih policah, naj bi bilo slabše kvalitete oziroma ponarejenega. Ta podatek je zaskrbljujoč, saj v določenih primerih ne moremo vedeti kaj so lahko primešali olivnemu olju. V Španiji je leta 1981 zaradi strupenega olja umrlo kar 600 ljudi, 25 tisoč ljudi pa je bilo hospitaliziranih.

Ali verjamete v kakovost olivnega olja, ki je napisana na etiketi? Delite svoje mnenje z nami na Facebooku!