V velikem pisarniškem podjetju s približno pet tisoč prisotnimi uslužbenci se je oglasil požarni alarm. Kot pri vsaki vaji poprej so vsi uslužbenci izpraznili pisarne v treh minutah in se zbrali zunaj stavbe ter čakali na nadaljnja navodila. Po desetih minutah iznenada zaposleni zaslišijo glas odgovornega uslužbenca za protipožarno vajo, ki preko ozvočenja začne govoriti:

"Spoštovani sodelavci! Z velikim obžalovanjem imam nalogo, da vam sporočim, da je za veliko število od vas to zadnja protipožarna vaja v našem podjetju. Zaradi trenutne recesije in neugodne poslovne situacije mora naše podjetje odpustiti skoraj 50 odstotkov svojih uslužbencev. Ko zaključim s tem sporočilom, vas prosim, da se vrnete nazaj v zgradbo. Če vaša vstopna elektronska kartica ne deluje, pomeni, da ste bili odpuščeni, torej vas ne bomo več spustili v zgradbo. Vse vaše osebne predmete vam bomo poslali jutri po kurirski pošti.“

Pri prvi naj bi se navajalo podjetje, ki naj bi bilo nekje v Singapuru, pri drugi verziji pa se sploh ne omenja lokacije podjetja, kar bralce pripelje do zaključka, da se to podjetje nahaja nekje blizu njih.

Čeprav so tovrstna sporočila aktualna v času množičnih odpuščanj kot posledica recesije in poslabšanja poslovanja podjetij, je osnova te zgodbe mnogo starejša, kot si mislimo. Zgodila naj bi se ameriškemu naftnemu podjetju, ki je leta 1994 v Houstonu odpuščal na tisoče svojih zaposlenih. Ker so se vodilni menedžerji bali sabotažnih operacij, so sprožili požarni alarm za evakuacijo zgradbe, po tem pa v stavbo spustili le tiste zaposlene, ki so jih obdržali.

Po dosedanjih podatkih je težko verjetno, da bi bilo to podjetje v Ameriki, saj obstaja vrsta razlogov, zakaj se kaj takega danes ne bi moglo zgoditi. Za začetek lahko omenimo, da pri Američanih velja tako imenovani "opozorilni akt“, ki delavce ščiti pred masovnim odpuščanjem. Delodajalec mora namreč delavca pisno obvestiti najmanj 60 dni pred masovnim odpuščanjem. Prav tako morajo delavci podpisati pogodbo o prenehanju delovnega razmerja, da legalno odpustitev velja, kar pa je praktično nemogoče, če ga postaviš direktno pred vrata. Seveda pa se pod velik vprašaj postavlja dosledno upoštevanje zakona, saj Amerika, vsaj kar se tiče preteklih dogodkov, zagotovo ni noben vzor. Pri sporočilu pa je prav tako čudno, da zaposleni, potem ko so dosledno upoštevali navodila protipožarne vaje, niso mogli priti do svojih stvari (ključi od avta, torbica, zdravila …), ki so jih pustili v službi oziroma na delovnem mestu.

Kaj pa Slovenija?

"V Sloveniji je verjetnost za tak dogodek zelo majhna, saj poleg javnega linča podjetja omenjen način odpuščanja ni v skladu z zakonom o delovnih razmerjih (ZDR),“ so bile besede diplomiranega pravnika Romana Varge. Po 97. členu ZDR je odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov možna le, če uprava podjetja obvesti in se posvetuje s sindikatom. Delodajalec mora o razlogih za prenehanje potreb po delu delavcev, številu in kategorijah vseh zaposlenih delavcev, o predvidenih kategorijah presežnih delavcev, o predvidenem roku, v katerem bo prenehala potreba po delu delavcev, in o predlaganih kriterijih za določitev presežnih delavcev pisno čim prej obvestiti sindikate pri delodajalcu. Prav tako mora kopijo pisnega obvestila delodajalec poslati zavodu za zaposlovanje. Pri vsem se mora upoštevati še odpovedne roke in morebitne odpravnine. Hiter način odpuščanja omogoča le sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, kjer se delavec za primerno vsoto prostovoljno odpove vsem pravicam, ki bi jih bil deležen na zavodu za zaposlovanje (vključno z denarnim nadomestilom).

Je pa zanimivo dejstvo, da se je nekaj zelo podobnega zgodilo v Veliki Britaniji, natančneje v trgovski družbi Robbs, ki je imela več kot 180-letno tradicijo. Šefi v eni izmed trgovskih verig so maja 2007 namerno sprožili požarni alarm, da so spraznili trgovino, polno kupcev, in tako dobili celotno osebje na enem mestu. Več kot stot zaposlenim so povedali, da se bo trgovska družba zaprla v dveh tednih. Kljub temu so se zaposleni vrnili na svoja delovna mesta in opravljali delo naprej. Zanimiv pa je razlog, zakaj so se vodilni menedžerji odločili za tak način sporočila. Ker je bila novica o propadu podjetja bolj ali manj dokončna, so želeli, da zaposleni to izvedo iz njihovih ust in ne od drugih. Po njihovem mnenju so si za pridnost in zvestobo, ki so ju namenjali podjetju vrsto let, zaslužili vsaj to.

Mnogo hujša in bolj kruta je podobna resnična zgodba, ki se je oktobra 1998 zgodila v podjetju hipotekarnih posojil v Kaliforniji. Vodilni v podjetju FirstPlus Direct so nekega dne preko ozvočenja sporočili, da morajo zaposleni nujno zapustiti stavbo. Ko so se naslednjega dne delavci vrnili na svoje delovno mesto, so prav vse zasuli z vsemi potrebnimi pogodbami o prenehanju zaposlitve in preostalimi ugodnosti, ki se navezujejo na to. Prav tako so jim vrnili vse zadržane predmete, ki so jih zaposleni imeli na svojem delovnem mestu. Za razliko od drugih primerov so v tem primeru odpustili prav vse delavce in torej niso požarnega alarma vklopili za selektivno ločitev še zaposlenih in tistih, ki jih bodo odpustili.

Podobne zgodbe krožijo v času, ko je trepetanje za službo večje kot kdaj koli. Lahko bi rekli, da so te "zgodbe o požarnih alarmih“ bolj legende, ki opozarjajo delodajalce na humanost in spoštovanje do delavca v teh kriznih časih. V teh zgodbah namreč delodajalec nikoli odkritosrčno ne reče: "Žal nam je, da vas ne moremo obdržati“ ali pa "Hudo nam je, ker vas moramo odpustiti“. Tako ni bilo s strani delodajalca izkazanega nobenega sočutja in nobenega priznanja za dolgoletni trud delavca.