"Ja, neverjetno ... To le pokaže, kako se v bistvu vsaka stvar lahko hitro obrne, če verjameš vase in pridno delaš novim izzivom naproti. Res je neverjetno."

To je bil prvi komentar Primoža Rogliča, ki ga je podal za nacionalno televizijo, po tem, ko je osvojil zlato olimpijsko medaljo v kronometru. In v tistem trenutku je bilo vse jasno. Tudi to, zakaj je, ko je že prečkal ciljno črto, še naprej poganjal z vsemi močmi. Bil je tako osredotočen na vožnjo, da so ga morali ustaviti. 

Na Cekin.si smo velikokrat pisali o tem, kaj se lahko naučimo od športnikov ter zakaj je dobro, da otroci in mladostniki spremljajo športne dogodke. Življenje je pač tako, da padamo, se potolčemo, krvavimo, negujemo in zdravimo rane, potem se postavimo na noge in nadaljujemo. Smo pa si različni – eni obupajo in nikoli več ne poskusijo, saj se bojijo vnovičnega grdega padca ali si ne zaupajo več, drugi pa korakajo po svoji poti, verjamejo vase, pridno delajo in vozijo novim izzivom naproti. 

Roglič nam je dal lekcijo življenja: spoznanje, da se lahko v bistvu vsaka stvar hitro obrne. Ne zato, ker imaš srečo in se ti je posrečilo, temveč ker si verjel vase, čeprav si bil ves v obližih in bolečinah. Ker si še naprej delal in imel pogled usmerjen v cilj. Ker si dal vse od sebe in tudi ko si dosegel cilj, si nadaljeval proti novemu. 

Priznam, da sama ne spremljal pozorno športa. Rada pogledam kakšne večje in pomembnejše dogodke, navijam na evropskih in svetovnih prvenstvih, olimpijadah ... Vsakemu športniku privoščim priznanje in medaljo. Nisem pa ena izmed tistih, ki bi skakala, kričala in besno navijala. Dobro, priznam - ko je bila košarka in ko je slovenska reprezentanca osvojila naziv evropskega prvaka, sem bila glasna. Ja, imam tudi jaz te trenutke. A drugače nisem kaj preveč športen tip osebe, saj po navadi niti ne razumem pravil igre. Priznam pa, da so trenutki, ko me kljub nepoznavanju pravil in določenih športnih izrazov potegne v igro in navijanje. Všeč mi je, ko v ekipnih športih opazujem dinamiko ekipe in njeno uigranost. Ali pa pri individualnih športih posameznika, ki s pomočjo ekipe v ozadju dosega cilje. 

Športniki te vedno napolnijo z nekim optimizmom in upanjem. Vidiš človeka, ki se popolnoma razgali pred javnostjo - ob porazih vidimo njihovo bolečino, ob uspehih srečo. Vidimo človeka, kako skozi čas dela na sebi, si postavlja cilje, se bori sam s seboj - s svojimi dvomi, željami, strahovi. Opazujemo jih, s kakšnimi delovnimi navadami dosegajo rezultate. 

Lahko so nam za zgled, kako naj ravnamo na vseh področjih našega življenja - na delovnem mestu, s prijatelji, družino in na koncu sami s seboj. Postavljajte si cilje in razmislite, po kateri poti in kako boste prišli do njih.

 Ali potrebujete kakšne nove veščine, ki vas bodo pripeljale do cilja? Naučite se jih, delajte na sebi. 

Vas je strah, da ne boste uspeli? Morda res ne boste danes, jutri ali čez eno leto. A če si nečesa resnično želite, boste s trdim delom do tega tudi prišli. 

Vas je strah, kaj bodo rekli drugi? S takšnim odnosom ne boste prišli daleč. Si predstavljate kolesarja, ki ga je strah, kaj bodo rekli drugi, če bo na ovinku padel. Ali košarkarja, ki ga bo strah, kaj bodo rekli drugi, če ne bo zadel koša. Če bi se s tem obremenjevali, potem sploh ne bi šli na tekmo, temveč bi se skrili doma in ne hodili v javnost.  

V življenju je tako kot v športu - zato so nam odraslim in otrokom športniki lahko za zgled. Treba je delati. Tudi, če imate talent za nekaj, boste morali trdo delati za razvoj tega talenta. 

Drugič, ko boste spremljali naše športnike, kako se borijo za medalje, med navijanjem pomislite, kaj jih je pripeljalo do tega trenutka. Koliko dela so vložili - ne le v fizično pripravo, temveč tudi v psihično. V lastni osebnosti razvoj, ko se je treba za uspeh soočiti z vsemi demoni, ki vam skačejo po glavi. Z vsemi dvomi, ki vas morda izčrpavajo že od ranega otroštva. In to ni lahko delo.