Z živinorejo se ukvarja 87 odstotkov vseh, ki se v Sloveniji ukvarjajo s kmetijstvom. Prireja govejega mesa in kravjega mleka velja za najpomembnejšo usmeritev, saj k skupni vrednosti kmetijske proizvodnje prispeva okoli 27 odstotkov.

Slovenci praviloma veljamo za ljubitelje mesa. Lani smo pojedli največ prašičjega mesa in ravno v prašičereji je najnižja stopnja samooskrbe. Po podatkih kmetijskega ministrstva povprečen Slovenec poje 83,8 kilograma mesa, 18,15 kilograma govedine, 36,63 kilograma svinjine, 0,9 kilograma ovčjega in kozjega mesa, 0,17 kilograma konjskega mesa, 25,73 kilograma perutnine, 1,9 kilograma drobovine in 0,32 kilograma drugega mesa. In samo pri govedini, perutnini in konjskem mesu se lahko pohvalimo s samooskrbo.

Po mnenju Milene Kovač z ljubljanske biotehniške fakultete je narava dokaj naklonjena živinoreji v Sloveniji. "Nimamo sicer najboljših pogojev, a tudi ljudje, ki živijo v veliko slabših pogojih, te izkoristijo." Na travnikih in pašnikih na hribovitem, gorskem in kraškem območju imata po njenih ocenah prednost za prirejo mleka ali mesa govedo in drobnica. Prašičereja je omejena na ravninske predele, saj krmo praktično v celoti pridelujejo na njivah, vendar je ravnine v Sloveniji malo. "Prašičereja tekmuje s poljedelstvom, zelenjadarstvom, sadjarstvom, perutnino, prav tako pa tudi z govedorejo," je pojasnila.

Govedoreja je v prednosti tudi, ker za odkup mleka in mesa skrbi zadružni sistem, ki pa takšnega interesa pri drugih panogah nima dovolj. "V letih, ko smo imeli največjo samooskrbo države s prašičjim mesom, je znatni del tržne prireje temeljil na v celoti kupljeni krmi, prašičerejske farme pa so onesnaževale okolje. S čistilnimi napravami so stroški prireje znatno narasli. Če želimo povečati samooskrbo, bomo morali razmišljati tudi o prašičerejskih kmetijah, ki bodo krmo dokupovale, gnoj pa na primer razvažale na kmetije z rastlinsko proizvodnjo ali ga predelovale v humus."

Najpomembnejšo oviro za razvoj živinoreje vidi v odnosu družbe do kmetov. "Do kmetov smo oblikovali negativen odnos, ki se najbolje odraža v stavku, ki sem ga v mladosti slišala pogosto: Če ne bo za šole, bo pa za kmeta. Kmetijski poklici v naši družbi še vedno niso enakovredni drugim." Težava je tudi v obsežni evropski zakonodaji na področju živinoreje. "Le redko katera gospodarska panoga ima toliko omejitev. Omejitve, zlasti nadstandardne, pa pomenijo, da je težje biti konkurenčen živinorejski industriji iz drugih (evropskih) držav," je dejala.

Druga pomanjkljivost je dolgo pridobivanje gradbenih dovoljenj za gospodarske objekte. Problem je tudi veterinarska oskrba živali, zato bi se morali po njenem mnenju bolj usmeriti v svetovanje in preprečevanje obolevanja živali, da bi potrebovali manj zdravljenja. Začetne investicije v živinoreji so velike, je opozorila. Na kmetijskem ministrstvu so kot eno glavnih omejitev izpostavili neugodno agrarno strukturo - razdrobljenost in majhen obseg parcel -, zaradi česar so višji stroški pridelave. Pri manjšem obsegu prireje je posledično manjša tudi sposobnost zagotavljanja investicijskih sredstev. Razlog za težave vidijo tudi v neugodni starostni strukturi kmetijskih gospodarstev. Na kmetijski zbornici so kot težavo navedli še zastarele hleve in tehnologijo.

Pri nas se je poslabšalo tudi zdravstveno stanje prašičev. "Zelo smo zmanjšali stalež plemenskih svinj. Zaradi padanja odkupne cene so bili vložki v hleve in plemenske živali samo najnujnejši. Položaj panoge je v nezavidljivem položaju. Težko se bo pobrala sama od sebe," meni Kovačeva. Družbi za upravljanje terjatev bank, ki je nedavno postala 95-odstotna lastnica prašičerejskega podjetja Farme Ihan, sogovornica ne zaupa. "Nikakor ne zaupam tujcem, da iščejo pri naših podjetjih (farmah) prave lastnike, ki bodo imeli dolgoročno interes zalagati trg z v Sloveniji rojenimi prašiči," je sklenila.