Končno poročilo je dolgo 15 strani, razkriva pa skoraj vse njeno življenje: preteklo in sedanje. Torej njene prijatelje, izobraževanje, nekdanje fante, dolgo izgubljene sorodnike in fotografije, ki jih človek raje ne bi videl na spletu.

Suzanne Halam je nad rezultatom šokirana. Plaši pa jo dejstvo, da bi lahko informacije, ki se o njej najdejo na spletu, izkoristili kriminalci. Govorimo o kaznivih dejanjih v razponu od kraje identitete, praznjenju bančnega računa, izsiljevanja in celo umora, če bi njen naslov prišel v roke kakšnemu krvoločnemu morilcu.

Boggan se je nenavadnega eksperimenta lotil potem, ko je direktor Googla Eric Schmidt, mož, ki ni ravno znan po tem, da bi ga skrbela varnost uporabnikov spleta in njihova zasebnost, izjavil, da bodo mladi v prihodnosti zaradi informacij, ki jih bo mogoče o njih najti na spletu, pogosteje želeli zamenjati identiteto. In to samo zato, da bi se oddaljili od svoje spletne podobe, ki bi lahko vplivala na njihovo kariero in zasebno življenje. Najbrž bodo želeli pozabiti na fotografijo, ki je ovekovečila njihovo pijano plesanje sredi ceste s polomljenim prometnim znakom na glavi, a strokovnjaki se sprašujejo, ali bo sploh obstajal način, kako pobegniti pred vsevednim spletom.

Eksperiment se je začel tako, da je Boggan spretnemu računalničarju, ki ga ni še nikoli prej srečal, posredoval prijateljičino ime in naslov. Če tega nikjer ne objavljate, si nikar ne mislite, da ste varni. Ste že kdaj odvrgli pisemsko ovojnico v koš za smeti? Obstaja verjetnost, da se kdaj znajde v napačnih rokah. Imena in naslova osebe torej ni težko najti. Računalniški strokovnjak Chris Sumner pa je dokazal, da je to tudi vse, kar nekdo potrebuje. Sumner se sicer ukvarja z analizo podatkov, ki se najdejo na spletu in z možnostmi uporabe, ki jih najdeni podatki nudijo nepridipravom. Pri svojem delu uporablja sicer sofisticirano, a ne nedosegljivo legalno programsko opremo. Išče vzorce in preverja uporabnikovo obnašanje na spletu ter tako najde številne povezave, ki ga pripeljejo do podatkov o določeni osebi.

Da je izbrskal zanimive podatke o Suzanne, je potreboval le dobro uro. To pa zato, ker Suzanne kot milijoni drugih Zemljanov, uporablja socialna omrežja kot so Facebook, Friends Reunited, poslovna socialna omrežja kot je LinkedIn in servis za deljenje fotografij Flickr. Ob neki priložnosti je uporabila tudi stran ancestry.co.uk, s pomočjo katere lahko ustvarjate svoje družinsko drevo.

Sumner je z nekaj spretnosti izbrskal naslove njenih staršev in prijateljev ter kar nekaj nekdanjih sošolcev. S pomočjo njenih profilov na omrežjih Facebook in LinkedIn je ugotovil, da je osnovno in srednjo šolo ter fakulteto obiskovala v britanskem Derbyju ter da je umetnost študirala v Londonu na Central St Martin’s College of Art & Design. Izbrskal je celo nekaj njenih ocen in starih šolskih fotografij. Na srečo so bile še najbolj zaskrbljujoča stvar na njih frizure iz nekaterih obdobij, se smeje Suzanne.

Nadalje je izbrskal, da je veliko potovala po Evropi, Aziji, na Karibe in v Južni Pacifik. Na Facebooku je namreč uporabila aplikacijo, ki je njen profil povezala s potovalno stranjo TripAdvisor. Načeloma jo ljudje uporabijo, da prijateljem povedo, katere kraje so obiskali, a vpisano lahko vidi vsakdo! Sumner tako ni le pravilno ugotovil vseh 41 držav, ki jih je že obiskala, ampak pripravil tudi seznam 162 mest in otokov, kjer se je med obiski zadrževala, kot pomoč je uporabil fotografije, ki jih je objavila na portalu Flickr. Stran namreč deluje tako, da objavljeni fotografiji vaša kamera (ne vi!) doda tudi datum in čas nastanka posnetka. Zdaj, ko imajo telefoni in kamere tudi GPS, marsikoga skrbi, da bo vidna tudi lokacija.

S primerjanjem in analizo zbranih podatkov je preiskovalec ugotovil tudi, kateri so njeni hobiji, kaj ji je všeč, kaj ne, katera področja jo zanimajo, kje se dobiva s prijatelji, kje je to počela včasih in kje vse je že delala. Boggan priznava, da je o mladosti njegovega dekleta izbrskal skoraj več kot je po 12 letih vedel sam.

Suzanne kljub presenečenju priznava, da je vse omenjene strani, kjer ljudje ponavadi puščajo svoje podatke, uporabila prostovoljno. A pove še nekaj drugega: na marsikaj, kar je objavila, je že povsem pozabila in za marsikateri podatek je bila prepričana, da ga lahko vidijo samo njeni prijatelji, pa temu ni tako, saj je Facebook vmes spremenil pravila zasebnosti, s čimer je marsikateri prej zaseben podatek, postal javen.

Facebook ima nekaj zanimivih zank, razlaga Sumner. „Na primer … ni vam dovoljeno gledati fotografij osebe x, ker so 'zasebne', a če oseba x objavi eno izmed teh fotografij ob tekstu, boste vseeno lahko videli ne le to fotografijo, ampak kar cel album.“

In kako vse to pomaga nepridipravom? Ti so včasih (in še vedno) razpošiljali na milijone 'spam' elektronske pošte v upanju, da bo kdo dovolj naiven, da bo nanjo odgovoril. Prosili so za podatke, za potrditve gesel, za številko bančnega računa, da bi nakazali nagrado … „Zdaj se lahko naloge lotijo bolj ciljno. Iz Suzanninih podatkov je razvidno, da je veliko potovala v Malavi. Torej ji lahko zdaj pišejo – najverjetneje na Facebook- kot na primer 'Dave', ki ga je spoznala na  potovanju pred petimi leti. Ker se ga seveda ne spomni, mu bo odpisala in morda bosta navezala stik. Če ga, potem ti goljufi ponavadi prosijo za majhne zneske denarja, ker ustanavljajo sirotišnico, potrebujejo operacijo, itd ...“

Druga možnost je, da ob zbranih podatki o npr. krajih šolanja, nekdo ustvari lažen račun z imenom nekoga, ki ga je oseba nekoč poznala, a nista ostala v stikih. Takšne ljudi na Facebooku zelo radi dodajamo. Ni nujno, da so pravi, je pa nekdo pravkar dobil dostop do naših zelo zasebnih informacij. „Krasna priložnost za najrazličnejše nadlegovalce in zalezovalce,“ opozarja Sumner. Ni edini. Oblasti namreč pogosto svarijo, da so se pedofili začeli izdajati za 'očkove in mamičine' prijatelje, da bi lahko navezali stik z otroci.

Potem pa so tukaj še fotografije. „Zares ni pametno objavljati doma posnetih fotografij. Pa ne samo zaradi vsebine, ampak ker se lahko zgodi, da bo videno všeč tatovom! Ti imajo radi tudi vaše račune pri spletnih trgovinah."

In kakšna je rešitev? Že dolgo znana pravi, da moramo biti izjemno pozorni pri tem, kaj objavljamo na spletu. Realnost pa, da to ni rešitev. Kdo pa pravi, da vas ne bodo povsem osramotili in razgalili vaši spletni prijatelji? Ti se lahko hitro spremenijo v vaše najhujše sovražnike. 'Prava' sodišča naj bi zato že kmalu sodila spletnim 'kriminalcem', ki škodujejo posameznikovemu ugledu.