Ameriško tehnološko podjetje Uber ni le ponudnik storitve posredovanja pri iskanju prevoza in ga ni mogoče opredeliti za "storitev informacijske družbe", temveč ga je treba opredeliti za "storitev na področju prevoza", je danes presodilo Sodišče EU. Iz tega sledi, da so članice pristojne, da določijo pogoje opravljanja takih storitev.

Sodišče EU je ugotovilo, da je storitev posredovanja, kot je Uberjeva, in katere cilj je prek aplikacije za pametni telefon odplačno povezovati nepoklicne voznike, ki uporabljajo svoje lastno vozilo, z osebami, ki iščejo prevoz v mestu, treba šteti za neločljivo povezano s storitvijo prevoza.

Kot je navedlo sodišče, je aplikacija, ki jo Uber daje na razpolago, nepogrešljiva tako za voznike kot za osebe, ki iščejo prevoz v mestu. Prav tako je poudarilo, da ima družba Uber tudi odločilen vpliv na pogoje opravljanja storitev teh voznikov.

Zato je sodišče presodilo, da je to storitev posredovanja treba obravnavati kot sestavni del celotne storitve, katere glavni element je storitev prevoza, in je tako ni mogoče opredeliti za "storitev informacijske družbe", temveč jo je treba opredeliti za "storitev na področju prevoza". Za Uber tako ni mogoče uporabljati direktive o elektronskem poslovanju, temveč je podrejena pravilom s področja skupne prometne politike.

Poklicno združenje taksi voznikov v Barceloni je leta 2014 pri sodišču za gospodarske spore v Barceloni vložilo tožbo, s katero je zahtevalo, naj to ugotovi, da dejavnosti družbe Uber Systems Spain, ki je povezana z družbo Uber Technologie, pomenijo zavajajoča dejanja in dejanja nelojalne konkurence.

Da bi lahko preverilo, ali je ravnanje družbe Uber mogoče opredeliti za nelojalno ravnanje in ravnanje, ki je v nasprotju s španskimi pravili konkurence, je bilo treba najprej ugotoviti, ali gre za ponudnika prevoznih storitev, storitev informacijske družbe ali za kombinacijo obeh vrst storitev.