3 najpogostejši načini nefunkcionalnega izražanja jeze so:

- Pasivna agresija: Pasivna agresija je način izražanja jeze na posreden način. Posameznik si želi izraziti jezo, a je ne zna, noče ali pa ga je strah konflikta. Običajno se jeza pri pasivni agresiji na delovnem mestu izraža v obliki ignoriranja, cinizma, dvoumnih pripomb, obrekovanja in podobno.

- Iskrenost, preoblečena v jezo: Nekateri ljudje so zelo radi 'brez dlake na jeziku', kar štejejo kot vrednoto. A biti vedno o vsem popolnoma odkrit in vsakemu povedati svoje (jezno) mnenje, ni dobro. V tem primeru gre le za 'lažno iskrenost', pod katero se skriva gora nepredelane jeze. Vsaka oseba, ki obvladuje asertivno komuniciranje, ve, da je jezo treba izražati na človeku sprejemljiv in spoštljiv način.

- Večno jezni ljudje: Poznate kakšno osebo, za katero bi lahko rekli, da je jeza del njene osebnosti? Pri komunikaciji z drugimi je lahko groba, neposredna, kar izraža tako z besedami kot tudi mimiko in gestikulacijo. Stiska ustnice, se mršči, krili z rokami – in to skoraj vedno. Takšni ljudje imajo v sebi veliko nepredelane jeze, ki je ne znajo izraziti na funkcionalen način.

- Jeza obrnjena navznoter: V tem primeru ne gre za odprto izražanje jeze, temveč je jeza potlačena oz. obrnjena navznoter. To dolgoročno vodi v številne psihofizične težave – tesnobo, depresijo, panične napade in številne somatske bolezni. Jeza ima po krivici negativen predznak, a je prav tako čustvo, ki mu moramo nameniti pozornost; tako kot izjokamo žalost, se smejimo ob veselju, skrijemo ali umaknemo, ko smo prestrašeni.

Kako jezo izražati na zdrav, funkcionalen način?

Stvari, ki nas zmotijo, vznemirijo ali razjezijo, moramo znati pri sebi kontrolirati in skomunicirati na odprt, iskren, spoštljiv, a odločen način. Vsak mora pri sebi najti 'filter', s pomočjo katerega predela razburjenje v primeru večjega nesporazuma, ki prebudi najmočnejša čustva in intenzivne telesne odzive. Nenadni in prekomerni čustveni izbruhi kažejo le na to, da posameznik nima kontrole nad sabo oz. da mu v otroštvu niso regulirali jeze na funkcionalen način. 

Druga skrajnost pa so posamezniki, ki prihajajo iz družine, kjer se jeze ni smelo čutiti ali so bili zaradi nje celo kaznovani. Ti se sicer bodo jezili na druge, a samo navznoter, kar pomeni, da drugim nikoli ne pokažejo jeze. Druga možnost pa je, da bodo jezo izrazili skozi pasivno agresijo, saj se jim takšen način zdi najbolj varen in zanje sprejemljiv.

Za začetek je jezo pri sebi treba najprej prepoznati (mnogi je sploh ne), jo ozavestiti, predelati in se pomiriti. Šele nato lahko vse to, kar nas moti, povemo tudi drugim – sodelavcem, nadrejenim, najbližjim ... Če ima nekdo večje težave z jezo, ki ga denimo ovirajo na delovnem mestu ali v medosebnih odnosih, je treba to raziskati. Morda gre za potlačene čustvene vsebine, ki ždijo nekje globoko, a imajo močan vpliv na odnose z drugimi. Za to so primerni tečaji obvladovanja jeze ali še bolje – obisk terapevta, ki na poglobljen način pomaga odkriti vse to, česar nismo nikoli smeli ali hoteli začutiti.

Kako delovati na delovnem mestu?

Če nas nekaj zmoti, prebudi nestrinjanje, ali pa se nam zdi, da se nam godi krivica, je treba to izraziti na odkrit in kulturen način. 

Če je to vaš sodelavec, je najbolj korektno, da se pogovorita na samem. Pojdita skupaj na malico in spregovorita o težavi. 

Če se konflikt dotika nadrejenega ali podrejenega, je prav tako treba to razreševati v pisarni in ne v prisotnosti drugih. Vsak si zasluži zasebnost in spoštovanje in ne še dodatno sramotenje pred celim oddelkom. 

Vsak konflikt je rešljiv, če oba udeleženca pristopita z mero odkritosti, spoštovanja do drugega in čustvene inteligence.