Zanimivo sporočilo je priromalo v e-poštni nabiralnik Cekina. Dva študenta, ki sta na nasprotni strani brega kot večina študentov, podajata zanimiv izračun. Omejitev dela na 672 ur letno bi pomenilo, da bi vsak študent po novem zaslužil nekaj manj kot kot 2.700 evrov na leto (če upoštevamo povprečno urno postavko v višini štiri evre), kar pa naj bi bilo po njunem mnenju dovolj za večino finančno nepotratnih študentov. Zakaj 2.700 evrov? Omejitev se nanaša na čas študija, ki traja 10 mesecev, kar pomeni, da lahko ob predpostavki 672 ur dela na leto vsak zasluži 268,8 evra na mesec. Oba študenta zatrjujeta, da jo to dovolj denarja, da se prebijeta skozi cel mesec, kjer upoštevata naslednje stroške:

- 20 bonov * 3 evre = 60 evrov
- mesečna vozovnica: 17 evrov
- najem oziroma bivanje v študentski sobi: 100 evrov

Socialno ogroženi bodo pa poleg tega še vedno dobivali štipendijo, tako da študij s tem ne bo onemogočen, kot to radi zatrjujejo študentski funkcionarji, ki po njunem mnenju bolj ali manj gledajo le na svojo korist.

Na mesec jima tako ostane skoraj 100 evrov, res pa je, da v stroške nista vključila stroškov primestnega prevoza, prehrane, mobilnega telefona, šolskih učbenikov itd..

Če v ta izračun upoštevamo zgoraj naštete in še druge stroške, se lahko izdatki študenta hitro podvojijo (na 400 evrov ali več), kar pomeni, da bo s tem zakonom ogrožena finančna eksistenca socialno ogroženih študentov. Prav zato je omejitev števila ur dela absurd, ki lahko pahne nekatere študente v finančno brezno. Predvsem tiste, ki nimajo dodatne štipendije ali finančne podpore staršev.

Kako bodo študenti lahko zaslužili več kot 270 evrov na mesec?

Po mnenju obeh študentov je namreč pričakovati, da bo prišlo na račun omejitve dela do tako imenovanega “legalnega goljufanja”, kjer bo delodajalec študentu nakazoval in obračunaval tudi po še enkrat večji urni postavki. Če bi torej študent pri delodajalcu delal na primer 30 ur na teden, bi delodajalec vodil evidenco  dela študenta le za 15 ur na teden, vendar po še enkrat višji urni postavki. V primeru prvega scenarija bi torej kršil omejitve zakona o malem delu, pri drugem pa ne. Tako bi namesto maksimalno izračunanih 270 evrov vsak študent brez težav zaslužil tudi do dvakrat večji znesek in to znotraj obeh omejitev – 672 ur letno, kjer letni zaslužek znaša manj kot višina minimalne letne plače. Uradno bi torej študent delal 15 ur na teden po urni postavki 8 evrov, za kar bi prejel plačilo 480 evrov. Neuradno oziroma dejansko pa bi študent delal 30 ur po urni postavki štiri evre, vendar bi pri tem početju prekršil omejitev 672 ur dela na leto. Rešitev je torej – večja urna postavka, navidezno manjše število ur dela. Letno pa bi ta znesek torej pomenil manj kot višina minimalne letne plače, ki na mesečnem nivoju znaša malo manj kot 600 evrov.

Iz Študentske organizacije Slovenije (ŠOS) pa so poudarili, da bodo lahko delodajalci na ta način še bolj izkoriščali študente. Vseeno  pa se vsak študent lahko upravičeno vpraša, kako dobro je zaščiten pred delodajalci. Ali povedano drugače, ga je res najlažje vleči za nos?

Iz ŠOS-a pa so še dodali, da študenti povprečno potrebujejo od 510 do 562 evrov na mesec (ocena minimalnih življenjskih stroškov je po podatkih MDDSZ 562 evrov) za stroške študija (bivanje, prehrana, študijska gradiva, potni stroški...). Ob povprečnih štipendijah v višini 180 evrov, ki jih prejema zgolj 23 odstotkov študentov, in ob predpostavki, da imamo v Sloveniji že skoraj 100.000 brezposelnih odraslih, ki se borijo za svoje preživetje, si je nemogoče predstavljati, kako bodo starši financirali študij svojim otrokom.