Učni proces  se začne že v šoli, med poukom. In če se ga lotimo na pravi način, si lahko privarčujemo marsikatero učno uro doma. A niti ob še tako pozornem poslušanju učiteljev si ne moremo zapomniti vsega, saj je naš kratkoročni spomin omejen. Naenkrat si lahko zapomnimo le od pet do sedem podatkov, pa še to se v našem spominu "zadrži" največ 30 sekund. Ta čas lahko podaljšamo s pomočjo različnih tehnik. Večkrat ko nek podatek ponovimo ali uporabimo, večja je verjetnost, da se bo shranil v našem dolgoročnem spominu. V nasprotju s kratkoročnim spominom lahko dolgoročni spomin shrani praktično neomejeno količino podatkov. 

Zanimivo je tudi, da si med branjem zapomnimo le okoli 10 odstotkov informacij, med pozornim poslušanjem okoli 20 odstotkov, če gledamo, si zapomnimo približno 30 odstotkov. Kadar hkrati poslušamo in gledamo, si naši možgani zapomnijo skoraj 50 odstotkov informacij. Ko govorimo in pišemo, znaša ta delež  že 70 odstotkov. Največ (kar 90 odstotkov) informacij pa si zapomnimo, ko naučeno snov razlagamo in jo uporabljamo v praksi. 

Na žalost pa nas v šolah po navadi ne učijo številnih koristnih tehnik učenja, ki so lahko zelo učinkovite pri pomnjenju in obvladanju velikega števila različnih informacij. Katera tehnika je najučinkovitejša, je odvisno od posameznika, saj smo zelo različni in nam ustrezajo različni načini. Zato je dobro, da šolarji poskusijo več tehnik in odkrijejo tiste, ki so jim najbolj pisane na kožo. 

Kako se učiti? Preverite tudi v spodnjih člankih!

1. Vizualizacija

Veliko ljudi si stvari lažje zapomni in razume, če si jih lahko predstavlja. Ena od ključnih metod za pomnjenje je vizualizacija. Ta je še posebej dobrodošla pri učenju številk in imen, pa tudi pri postopkih, formulah in podobnem. Naši možgani si namreč lažje zapomnijo slike, ki si jih tudi lažje prikličemo iz spomina. Pri učenju iz delovnih zvezkov ali učbenikov bodite denimo pozorni na fotografije ali skice, ki spremljajo nek podatek. Poskusite si ga zapomniti kot celoto skupaj s fotografijo. 

Druga možnost je vizualizacija s pomočjo asociacije oziroma tako, da denimo neko ime povežete z objektom ali predmetom. Če je nekomu ime Zvonko, si boste morda ime lažje zapomnili tako, da si ob njem predstavljate zvonec. Slike, ki jih uporabljate pri vizualizaciji določenih informacij, so pogosto odvisne od vas samih, vendar pa lahko pomagajo pri oblikovanju močnih nevronskih povezav, zaradi katerih si boste določene informacije vedno hitro priklicali v spomin.

Lahko se še bolj potrudite in si oblikujete čim bolj žive slike, pri čemer vključite tudi druga čutila. Tako si lahko denimo nek zgodovinski dogodek med učenjem skušate čim bolj živo predstavljati in si pri tem ustvariti kompleksno sliko. 

2. Asociacije, rime in nesmisli

Tehnika, podobna vizualizaciji, je učenje z asociacijami. Gre za enostaven način, kako si v spomin vtisniti nove podatke. S pomočjo asociacije si lahko denimo nov podatek zapomnite tako, da ga pretvorite v že znane koncepte na podlagi neke podobnosti in ga povežete z že usvojenim znanjem. S pomočjo asociacij si veliko lažje predstavljate snov, vendar pa tukaj ni pravil. Za nekoga drugega asociacija morda ne bo logična, toda pomembno je le, da je logična vam in da vam olajša pomnjenje.  

Zelo uporabne so tudi različne rime. Še posebej pridejo prav, če si morate zapomniti kakšna pravila, kot je denimo rima za postavljanje vejic: "Pred ki, ko, ker, da, če vejica skače."

Tudi nesmiselni stavki lahko postanejo smiselna iztočnica, s pomočjo katere si lahko zapomnimo na videz nepovezano vsebino. Primer je denimo stavek "Ta suhi škafec pušča", ki nam pomaga pri pravilni uporabi predlogov "s" in "z". Če iz stavka izločimo samoglasnike, namreč ostanejo le nezveneči nezvočniki, pred katerimi vedno uporabljamo predlog "s", pred vsemi ostalimi črkami stoji pa predlog "z". 

3. Palača spomina

Ena najbolj znanih tehnik za izboljšanje pomnjenja in hitrega priklica informacij je tako imenovana palača spomina ali metoda lokusov. Pogosto se uporablja za pomnjenje govorov in seznamov, pri katerih je pomemben vrstni red. To metodo uporabljajo tudi številni posamezniki, ki se udeležujejo različnih tekmovanj v pomnjenju, kot je denimo recitiranje števk števila pi. S to metodo lahko "natreniramo" svoj spomin, da si dolgoročno zapomni določen vrstni red ali kombinacijo podatkov. 

Gre za tehniko, ki je na prvi pogled precej absurdna, vendar pa prav zaradi uporabe vizualizacije pomaga pri tem, da si zapomnimo veliko količino novih informacij. Z njo si namreč ustvarimo miselno popotovanje po nam zelo dobro znanem prostoru. 

Pri tej tehniki si najprej zamislite lokacijo, ki jo zelo dobro poznate. To je lahko vaše stanovanje ali pa soseska, v kateri živite. Nato si izberite določene točke (lokuse) na tej lokaciji, te pa povežite s predmeti oziroma informacijami, ki si jih skušate zapomniti. Tako v možganih oblikujete povezave med podatkom in vizualno sliko prostora, ki ga zelo dobro poznate. Vsak kotiček izbrane lokacije je lahko denimo ena od številk, ki si jih morate zapomniti. Tako si denimo predstavljajte, da je na vratih zapisana določena številka, na omari druga, na postelji tretja in tako naprej. S to tehniko si lahko zapomnite tudi obraze, sezname, besede ipd.

4. Delanje zapiskov in izpiskov

Znanstveno dokazano je, da si veliko lažje zapomnimo snov, če si delamo zapiske. Samo pisanje z roko namreč stimulira možganske celice, da se aktivirajo, posledično pa smo pozornejši na to, kar trenutno počnemo. Ko pišemo z roko, so možgani aktivni pri oblikovanju vsake črke, poleg tega pa že ob tem početju ponavljamo snov, ki jo poslušamo oziroma prebiramo. 

Delanje zapiskov na roko pa ni primerljivo z delanjem zapiskov na računalniku. Možgani namreč niso stimulirani na enak način, saj so vse tipke za črke na tipkovnici enake in možgani niso tako zelo aktivni. Poleg tega pa so raziskave pokazale, da smo pri uporabi računalnika za pripravo zapiskov nagnjeni k temu, da napravimo prepis, medtem ko si pri pisanju na list papirja pogosto zapisujemo le določene informacije, besede in stavke pa pogosto preoblikujemo, tako da jih lažje zapišemo, si jih zapomnimo in se jih naučimo. Na splošno velja, da je delanje zapiskov in izpiskov aktivna oblika učenja. 

Pri tem je treba biti pozoren, da so naši zapiski in izpiski učinkoviti. Izpišemo si le pomembne podatke, ki se jih naučimo iz obširne snovi. Lahko si jih zapisujemo v obliki ključnih besed, ki nam nato v spomin prikličejo še druge podatke. S takšnimi izpiski svoje znanje sproti utrjujemo, hkrati pa nam omogočajo, da si z njihovim preletom hitro osvežimo znanje.

5. Priklic informacij

Verjetno ena najbolj razširjenih tehnik učenja je učenje na pamet, ki mu včasih pravimo "piflanje". Vendar pa tukaj ne gre zgolj za pomnjenje množice podatkov, pač pa za treniranje spomina. Tehnika priklica informacij pride v poštev še posebej takrat, ko se moramo nečesa naučiti na pamet (pesmico, govorni nastop itd.). 

Ko preberete določeno poglavje ali učni material, zaprite knjigo oziroma poglejte stran in si v spomin prikličite, kar ste si zapomnili. To lahko po spominu tudi zapišete. Nato to večkrat ponovite, dokler ne boste znali snovi. 

Pri tej tehniki je lahko koristno tudi, da berete in informacije prikličete v spomin v različnih prostorih, ne samo v prostoru, kjer se po navadi učite.

6. Deljenje naučenega znanja z drugimi

Eden od najboljših načinov učenja nekaterih informacij, zlasti kadar gre za snov, ki jo je treba razumeti in razložiti s svojimi besedami, je ta, da tisto, kar se naučite, delite z drugimi. Številne raziskave so pokazale, da se posamezniki snov najhitreje in najpreprosteje naučijo tako, da o tem, kar so se naučili, pripovedujejo drugi osebi. Na ta način utrjujejo svoje znanje, strukturirajo naučene informacije ter izboljšajo lastno razumevanje in pomnjenje teh informacij.

Ravno zato je pogosto priporočljivo tudi skupinsko učenje, vendar šele po tem, ko je posameznik snov enkrat predelal že sam. Ponavljanje snovi s prijatelji olajša pomnjenje določenih informacij, hkrati pa je takšno učenje bolj sproščeno in zabavno. Otrok lahko naučeno snov razloži tudi staršem ali kateremu drugemu članu družine, ki je pripravljen prisluhniti. Pri tem lahko učencu pomaga tudi postavljanje vprašanj. 

7. Mnemotehnika

Metode mnemotehnike so specifične mentalne strategije, s katerimi nesmiselne vsebine pretvarjamo v smiselne, da si jih lažje zapomnimo. Mnemotehnični pripomočki so uporabni predvsem pri pomnjenju številčnih podatkov. Naši možgani si lažje zapomnijo vizualne podobe, zato si lahko številčne podatke ponazorimo s slikami. Številko štiri si lahko denimo predstavljamo kot smrečico, enico kot palico, devetico kot balon, osmico kot znak za neskončnost itd.

Pri učenju kompleksne snovi pogosto uporabljamo neko vrsto mnenmotehnike, ne da bi se tega zavedali. Poznamo več vrst mnemotehnik. Pri pomnjenju telefonskih številk si posamezne številke pogosto predstavljamo v dveh ali treh skupinah. Eden od primerov mnemotehnike je tudi uporaba različnih kratic namesto določenega sklopa besed. Pogosta je tudi uporaba elaboriranega kodiranja oziroma uporaba različnih zanimivih besed, fraz ali stavkov, s pomočjo katerih si zapomnimo določene nepovezane informacije.

Iz pojmov, ki si jih moramo zapomniti, lahko oblikujemo stavke ali celo logično zgodbico. Ena od tehnik so tudi ključne besede, s pomočjo katerih si v spomin prikličemo večjo količino snovi. 

8. Kartice in samolepilni lističi

Dober pripomoček za učenje novih besed, letnic, formul in druge snovi so tudi kartice. Med izdelovanjem kartic se snovi učite in iz nje izluščite tisto, kar je pomembno, in tisto, kar vam dela težave pri učenju. Na eni kartici naj bo čim manj podatkov, zato da si jo boste lažje zapomnili. 

Lahko jih pripravite tudi tako, da na sprednjo stran zapišete vprašanje, na hrbtno stran pa odgovor.

Uporabna metoda so tudi samolepilni lističi. To pride prav pri učenju tujih jezikov, saj lahko nanje zapišete tuje poimenovanje predmetov, ki jih vidite okoli sebe. Tako lahko vsakič, ko se sprehodite po sobi, ponovite te besede in si jih lažje zapomnite, saj boste predmet povezali s tujo besedo. 

9. Miselni vzorci

Naši možgani težijo k poenostavljanju in znanemu, zato vse informacije ves čas sintetizirajo in po določenih shemah kategorizirajo v smiselne strukture. V kognitivni psihologiji predstavljajo mentalni okviri ali sheme enega od glavnih pristopov k razumevanju tega, kako so različni pojmi povezani v našem umu. 

Ravno zato so eden od načinov učinkovitega učenja tudi miselni vzorci. Gre za vrsto slikovnega prikaza, s pomočjo katerega skušamo strukturirati določene informacije, jih organizirati in si jih tako tudi zapomniti. 

S pomočjo miselnih vzorcev se informacije v naših možganih povezujejo na preprostejši način, celoten proces izdelave miselnega vzorca pa temelji na delu vseh kognitivnih funkcij možganov. Pri izdelavi miselnih vzorcev in ustvarjanju povezav pa ima posameznik določeno mero svobode, saj lahko uporablja domišljijo ter ustvarjalnost. Poleg besed, oblik in črt lahko v miselnih vzorcih uporabljate tudi slike in številke, pa tudi risbice – kar koli, kar vam bo pomagalo, da si boste lažje zapomnili snov. 

Miselnega vzorca se lotite čisto po svoje, vseeno pa je dobro slediti nekaterim korakom. Določite glavno temo oziroma ključno težavo, ki jo postavite na sredino strani in obkrožite, poudarite oziroma jo zapišite v kakšno slikovno obliko. Od sredine nato potegnite črte, na katere napišite ključne besede. Posamezne črte lahko nato še razvejate in na vsako dodatno črto napišete kakšno informacijo, ki je povezana s ključno besedo. Pri tem lahko uporabljate različne velikosti črk, različne barve, simbole, pomembne informacije lahko obkrožite ali dodatno poudarite in podobno. 

Miselne vzorce lahko uporabljate pri učenju za praktično vse šolske predmete, še posebej pa za tiste, ki vam delajo več težav. 

Tehnike učenja - kaj pravijo učitelji? Več v spodnjih člankih!

Kaj je še pomembno za uspešno učenje?

Poleg že naštetih tehnik pa je pomemben tudi čas, ki ga namenimo učenju in utrjevanju snovi. Šolarji največ odnesejo, če pri pouku pozorno spremljajo snov, doma vestno opravljajo domače naloge in tedensko utrjujejo snov. 

Organizacija prostora. Za učinkovito učenje potrebuje šolar potrbuje miren kotiček, ki naj bo urejen in dobro osvetljen. Otroka naučite, naj svoj delovni kotiček redno pospravlja. Pomagate mu lahko, da ustvari kreativno vzdušje, v katerem bo imel hiter dostop do vseh šolskih potrebščin. Prostor, v katerem se uči, naj tudi redno prezračuje. Stvari, ki jih pri učenju ne potrebuje, naj pospravi in odstrani z mize. Prav tako naj bo med učenjem ugasnjena televizija, pametni telefon pa utišan.

Odmori med učenjem. Seveda pa se je kljub sprotnemu delu po navadi treba dodatno učiti še pred izpitom. Ena od tehnik učinkovitega učenja je tako imenovana tehnika 25/5. To pomeni, da se 25 minut skoncentrirano učite, nato pa si vzamete 5 minut odmora. Lahko si nastavite alarm na vsakih 25 minut, petminutni premor pa izkoristite za razgibavanje. Intervale lahko tudi podaljšate, tako da se učite denimo 30 ali 45 minut in si nato privoščite daljši premor. 

Poiščite pomoč. Če neke snovi kljub učenju ne razumete in vam reševanje nalog dela težave, pravočasno poiščite pomoč. Namesto da izgubljate čas, tako da se snov, ki je ne razumete, učite na pamet, zaprosite učitelja ali sošolce, naj vam snov pomagajo razumeti. 

Dober urnik. Glede na to, koliko snovi morate predelati, si pripravite primeren urnik za učenje. Lahko si pripravite urnik po posameznih dnevih, lahko pa tudi po urah. Če si želimo snov zapomniti dolgoročno, potem sta za to potrebna čas in redno ponavljanje snovi. V šolski planer si zapišite vse pomembne datume in si izračunajte, koliko časa imate za učenje določene snovi. Nato si snov razporedite na približno enake dele, in sicer na več dni. Na koncu si pustite še dan ali dva pred testom, da boste lahko naučeno snov ponovili. 

Vsekakor pa naj vaš urnik ne bo napolnjen samo z učenjem in delom za šolo, pač pa načrtujte tudi odmore. čas za sprostitev in zabavo ter seveda za spanje. 

Sproščanje in spanje. Pogosto slišimo, kako mamice tarnajo: "Naš se ves čas uči, pa vseeno komaj dobi dvojko." Količina ur, ki jih šolar preživi za knjigami, ni nujno sorazmerna z znanjem in uspešnostjo. Preobremenjeni možgani ne morejo sprejemati novih informacij. Če damo svojemu umu dovolj časa, da predela snov, bo učenje učinkovitejše. Tako je tudi sproščanje aktivni del učenja, saj nastane prostor za urejanje in utrjevanje novih informacij. 

Tudi spanje je izjemno pomemben del učnega procesa. Spomin med spanjem odstrani manj pomembne informacije in jih uredi. Verjetno se vam je že zgodilo, da ste po večernem intenzivnem učenju o snovi nato tudi sanjali.

Uspešnost v šoli ni posledica zgolj ene stvari, pač pa gre za mešanico odnosa do šole, navad, ki jih razvijemo, truda in predvsem doslednosti.