Našteto vsakodnevno delajo ljudje, ki so v službi ves čas za računalnikom. Najmanj osem ur preživijo za računalniškim ekranom, nato so še po službi na telefonu, na tablicah, gledajo televizijo. "Tudi zvečer, ko ležimo v postelji ali na kavču v temi ali mraku, povzročimo konflikt svetlob. Na eni strani imamo močno svetlobo, ki govori našim očem, naj se odprejo, in so naši možgani zelo aktivni, na drugi strani pa imamo okolje, ki nas pomirja in sprošča. Vse z leti povzroča konkreten digitalni stres in izgorelost, istočasno pa seveda tudi izgorelost oči, kar povzroča slab vid, slabšo percepcijo in slabšo storilnost," opozarja Kaja Kosec iz iniciative Za dialog.

Neprestano digitalno delamo

Digitalni stres je bolezen sodobne družbe, kjer moramo biti neprestano in povsod dosegljivi. Informacij je neskončno, internet nikoli ne ugasne, zanimivi televizijski programi so na voljo 24 ur dnevno. Pričakuje se večopravilnost, stalno digitalno delamo.

Predvsem v zahodnih državah je velika večina zaposlenih v storitvenem sektorju; več ur sedijo v pisarnah, kjer delajo z računalniki in s papirji. Oči močno trpijo, več ur skupaj se morajo osredotočati na eno ali dve točki - računalnik, včasih morda papir. Iz računalnika prihaja modra svetloba, papir je bel in črke črne. Največkrat so v pisarnah neonske luči, ki se bleščijo in migetajo. Oči so po več urah napete, razdražene, suhe. Vsak dan po več ur. 

Sindrom, ki ga leta 1998 niso poznali

Tudi optometrist Emil Oblak zadnja leta opaža, da veliko ljudi toži zaradi suhih in razdraženih oči, kar je posledica dolgotrajnega dela za računalnikom. Imajo občutek pritiska in napetosti v očeh, sumijo na vnetje.

V resnici pa nimajo pritiska niti vnetja, temveč sindrom računalniškega vida. Sindrom, ki ga ne primer leta 1998 še ni bilo in ki ga poznajo v modernih državah: nekoč je imelo veliko manj ljudi dioptrijo, zaradi digitalizacije pa ima v Aziji danes očala že skoraj vsak otrok. Sindrom, ki ima en skupni imenovalec: osem ali več ur dnevno na digitalnih napravah.

Preizkusi so pokazali, kako nenaravno je za človeka delo za računalnikom. Raziskovalci so na primer ugotovili, da nehamo mežikati. Ob gledanju v ekran mežiknemo na vsakih 20, čeprav je naravno mežikanje na vsakih šest sekund. Oko posledično ni dovolj navlaženo, se osuši. Zato si ga mencamo in vanj vnašamo bakterije. Vid sčasoma lahko postane meglen, oči bolijo, veke trzajo. Pojavijo se glavoboli, težave z nespečnostjo, oči so težke in utrujene. Vse lahko vodi v izgorelost oči.

Tako delodajalec kot tudi zaposleni lahko storita veliko za zdrave oči na delovnem mestu. Digitalno naprezanje oči lahko na primer zmanjšamo z vajo 20/20/20. Vsako uro (čeprav bi bilo bolje vsakih 20 minut) si vzemite 20-sekundni odmor, med katerim glejte 20 metrov v daljavo, najbolje v naravo ali vsaj lončnico v pisarni. Ena od metod je tudi tako imenovan palming, ko zaprete oči in si jih prekrijete s toplimi dlanmi. Ne pritiskamo na oči, temveč jih prekrijemo, da se umirijo v temi.

Računalniški ekran naj bo čim večji in čim dlje od oči, priporočljiva je večja resolucija. Med telefonskim pogovorom glejte v daljavo in ne v ekran. Kontaktne leče naj bodo kakovostne, da omogočajo čim več pretoka kisika do oči. Priporočljiva so zaščitna očala, ki zadržujejo očesno vlago, temperaturo, prah, sevanje. Naj imajo ultraviolično zaščito in zaščito za modro svetlobo, pred nakupom je priporočljiv očesni pregled.

Brez oči ne moremo delati

Dejstvo je, da nas ogromno dela za računalnikom in naše glavno "delovno orodje" je naše oko. Če ne bomo videli, ne bomo mogli delati. Dejstvo, ki se ga po besedah Kaje Kosec žal večina ne zaveda. "Sedenje je postal novi rak, podjetja se ukvarjajo s hrbtenico, priporočajo telovadbo za križ. Na oči se pozablja, čeprav dejansko vse delamo z očmi; če nimamo oči, ne moremo delati."

Delovna zakonodaja ne predvideva posebej varnega okolja za oči, zato moramo zanje poskrbeti sami. Ker - hočete ali nočete - so res najpomembnejše orodje vseh, ki delajo za računalnikom.