Tina Bregant: specialistka pediatrije ter specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine, doktorica znanosti s področja nevropediatrije, glas Mladih zdravnikov Slovenije. Spregovorila je o slovenskem zdravstvu in rešitvah zanj. 

Prosim za odziv na odhode in tudi nove napovedane odhode družinskih zdravnikov.

V Sloveniji imamo dobre družinske zdravnike, ki so po znanju primerljivi zdravnikom iz zahodnih in severnih držav Evrope. Naša primarna raven, na kateri so bolnikom dostopni zdravniki specialisti družinske medicine, pediatrije in ginekologije, je bila med prvimi v svetu, saj je bil idejni vodja dispanzerskega dela in tudi prvi predsednik WHO Andrija Štampar. Če so se po drugi svetovni vojni po našem dispanzerskem delu zgledovali številni razvitejši narodi, se nam sedaj prav primarna raven zdravstva ruši zaradi ozkoglede in kratkovidne politike. Zato smo zdravniki žalostni in razočarani, ker se o tako težki situaciji, kot so odpovedi zdravnikov, v zadnjem času govori predvsem kot o sebični zahtevi in izsiljevanju. Kot da je tako lahko dati v službi odpoved; kot da ti zdravniki nimajo najetih kreditov in kot da nimajo družin, za katere njihovo delo zagotavlja finančno preživetje. Če imaš dobre delovne pogoje, ne razmišljaš o menjavi službe ali odpovedi. O tem razmišljaš le, ko drugače enostavno ne zmoreš več oziroma ne vidiš izhoda. Žalosti me in skrbi, ker odločevalci ne vidijo brezupa in ker ne razumejo, da ne gre s palico tepsti vlečne konje v nedogled. Razmišljanje, da bodo prišli mladi zdravniki, se je izkazalo za iluzorno. Ni jih in jih ne bo, ne iz Slovenije ne iz Srbije ali od kod drugod, če ne bomo spremenili razmer, v katerih delajo.

Zakaj se je začelo ravno z družinskimi zdravniki, zakaj je pri družinski medicini (pa tudi pediatriji) tako težka situacija?

Razlogov je več. Spletla se je nesrečna veriga dogodkov, ki je vodila v sedanje stanje. Neustrezna kadrovska politika ni predvidela, da se bomo v Sloveniji soočali z vedno starejšo, kronično bolno populacijo, ki bo potrebovala več storitev na primarni ravni, ki jih lahko zagotovi le zdravstveno osebje. Res je, da so v veliko pomoč medicinske sestre - tako diplomirane kot srednje -, vendar pa določenih storitev ne more zagotoviti nihče drug kot zdravnik. Nato so tu otroci, ki jih je sicer manj kot pred 30 leti, vendar pa je med njimi veliko otrok s stanji in situacijami, ki zahtevajo trajno skrb zanje.

Obenem je medicina napredovala; danes prepoznavamo in zdravimo stanja, za katere se včasih niti nismo zmenili. Tudi naše bivanjsko in širše družbeno okolje je danes kognitivno precej bolj zahtevno, kot je bilo včasih. Tako se srečujemo z epidemijo duševnih motenj, anksioznost je v stalnem porastu; istočasno pa se povečuje seznam kroničnih, nenalezljivih bolezni, predvsem zaradi slabega življenjskega sloga, povezanega s sedečim načinom življenja in zlorabo sodobnih tehnologij. Tudi družba se spreminja - širše podporno, družinsko okolje izginja in pogosto strokovnjaki nadomeščamo družinsko podporo.

Zato so v stalnem porastu potrebe po zdravstveni oskrbi in podpori na primarni ravni, od skrbi za nosečnice, otroke, mlade odrasle in tudi starostnike. Zdravnikov na primarni ravni - od pediatrov, ginekologov pa vse do družinskih zdravnikov - zato potrebujemo vedno več ali pa vsaj enako. Vsekakor pa ne vedno manj, kot so nekateri odločevalci mislili v preteklosti. Zaradi neustrezne kadrovske politike so se mladi usmerjali v specializacije sekundarne in terciarne ravni, zdravniki primarne ravni pa so se potiho postarali. Ko bi morale priti na njihovo mesto nove generacije, pa jih ni bilo.

V zadnjih letih se je namreč dodatno zaostrila zakonodaja, ki je zelo represivna zlasti za mlade. Zakon o zdravstveni dejavnosti in Zakon o zdravniški službi mladim zdravnikom odvzemata avtonomijo in diskvalificirata njihovo formalno pridobljeno znanje, saj mladi specialisti še tri do pet let po specialističnem izpitu nimajo avtonomije samostojnega dela. V zadnjih letih smo bili priče tudi tožbam proti mladim zdravnikom s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Če dodate še kazensko zakonodajo in linč zdravnikov kot bogov v belem, potem je lažje razumeti, da se pametni mladi fantje in dekleta ne bodo odločali za takšno delo. Mladi so namreč danes državljani sveta, večjezični, digitalni domorodci, agilni in iznajdljivi ter niso kar tako pripravljeni potrpeti v nedogled.

Da se s palico ne vzgaja več, pa mi verjetno ni potrebno poudarjati?

Število vpisov na fakultete je omejeno, na medicinsko fakulteto se lahko vpišejo le najboljši. Kaj vse mora pred dejanskim začetkom opravljanja poklica zdravnika nekdo narediti in koliko časa trajajo posamezne faze?

Medicina je kot študij precej zahtevna. Potrebno je dosti prebranih knjig in vztrajnosti. Bližnjic in nürnberških lijakov zaenkrat ne poznamo, zato je dobro, da se k nam vpišejo tisti, ki bodo zmogli takšen študij.

Za dokončanje študija potrebuješ šest let, zadnji izpit pomeni zaključek fakultete. Nato si diplomant medicinske fakultete. Pričneš opravljati pripravništvo, ki traja vsaj šest mesecev, po katerem lahko opravljaš strokovni izpit. Takrat postaneš zdravnik z zdravniško številko, s katero lahko predpisuješ recepte. Glede na trenutno stanje, lahko predpisuješ le recepte svojim bolnikom, članom svoje družine pa ne. Pripravništvo lahko podaljšaš v t.i. sekundariat. Nato se prijaviš na specializacijo, ki si jo želiš, vendar ni nujno, da boš izbran. No, če le uspeš, saj so interesi vseeno zelo različni: nekdo rad dela s starejšimi, drugi z otroki, tretji je bolj spreten pri kirurških veščinah, pričneš s specializacijo, ki traja od štiri do šest let. Potem opravljaš specialistični izpit, na katerem si prislužiš licenco specialista za izbrano področje. Licenca je veljavna sedem let, zatem je potrebna obnova licence, za katero skrbiš že sproti s stalnim izobraževanjem in delom. Če vmes vpišeš doktorat, to lahko počneš v svojem prostem času, lahko pa postaneš mladi raziskovalec, kar praviloma dodatno podaljša čas do specialističnega izpita. Če imaš vmes otroke in si na porodniškem dopustu, se temu ustrezno podaljša študij.

Dobra stran dolgoletnega študija ob delu pa je, da ob tem ves čas delaš in si za to plačan. Tako praviloma vsak dan redno delaš z bolniki, si v ambulanti ali na oddelku oziroma operacijski dvorani, nato pa zvečer doma še študiraš in se učiš za kolokvije. To obdobje je res zahtevno, saj nihče od specializantov ne dela le osem ur dnevno, pač pa praviloma več zaradi dežurstev in raznoraznih ambulant, ki jih mora opraviti. Stanje večnega študija se nekoliko umiri šele po specialističnem izpitu, ki pomeni veliko prelomnico v življenju zdravnika. Takrat je zdravnik praviloma star približno 35 let - mamice z otroki nekoliko več, moški praviloma nekoliko manj. Mladi zdravniki zaradi vsega naštetega niso niti tako mladi, niti niso zgolj študenti, kot si nekateri predstavljajo.

Imate podatke, do so morali kdaj plačati specializacijo, prakso in koliko?

Da, nekateri mladi zdravniki se odločijo, da si bodo stroške specializacije plačali sami. Tako se počutijo svobodne, brez zaveze državi. Se pa stroški specializacije gibljejo okoli 30.000, 40.000 evrov. Ker medtem delaš in je tvoja celoletna bruto plača brez dodatkov praviloma okoli 20.000, 25.000 evrov, strošek ni tako majhen.

Koliko je po vaših podatkih najnižja plača zdravnika začetnika?

Najnižje plače pripravnikov so med 900 in 1000 evrov neto mesečno. Sekundarij je uvrščen v 31. plačni razred, kar je neto 960 evrov (1428 evrov bruto). Zdravnik brez specializacije je v 35. plačnem razredu in dobi 1097 evrov neto (1670 evrov bruto). Zdravniki specialisti primarne ravni praviloma pričenjajo v 45. plačnem razredu, kar je okoli 1554 evrov neto (2473 evrov bruto).

Koliko so se po vaših podatkih povišale plače zdravnikov v zadnjih 10 letih?

Žal je leta 2012 za mlade specialiste prišel v veljavo Zakon za uravnoteženje javnih financ, ki je onemogočal napredovanje. Za generacije, ki so takrat zaključevale specializacijo ali pozneje (do konca leta 2017), je to pomenilo zamrznitev napredovanj. To so bile generacije, ki so opravile sekundariat polni dve leti. Hkrati so se specializacije zanje večinoma podaljšale za dve leti. Mladega raziskovalca se ni dalo več opravljati vzporedno, pač pa zaporedno, kar je vse vodilo do izrazitega podaljšanja do trenutka, ko si lahko opravil specialistični izpit. To je pomenilo več let znatno nižjo plačo kot malo starejši kolegi, ki so imeli srečo, da so specializacijo lahko opravili v štirih letih in se hkrati izognili novi zakonodaji, saj so prej že napredovali do najvišjih plačnih mest. Tako smo mladi specialisti več let, dokler se ni FIDES uspel izpogajati za spremembo, ostali v osnovnem razredu specialista. Na primarni ravni je to pomenilo za specialista pač 45. plačni razred oziroma 1500 evrov neto brez dežurstev.

Kaj je rešitev za zdravstvo, kaj bi morali takoj narediti?

1. Urediti primarno raven zdravstvene oskrbe z upoštevanjem standardov in normativov, ki zagotavljajo bolj kakovostno oskrbo bolnikov in ščitijo tako bolnike kot zdravstveno osebje pri zavezi h kakovostnemu delu.

2. Uvesti debirokratizacijo s prenosom nekaterih kompetenc na druge kadre (na primer predpis pripomočkov na medicinsko sestro, preverjanje bolniških staležev na administratorja) ter ukiniti pretirane administrativne in finančne kazni s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Nujna je ureditev določenih dežurnih mest in prekrivanja delovišč.

3. Spremeniti je potrebno škodljivo zakonodajo zakonov o zdravstveni dejavnosti in zdravniški službi. Zlasti odpraviti odgovornega nosilca, ki mladim specialistom še tri do pet let po specialističnem izpitu jemlje avtonomijo.

4. Vpeljati je potrebno nekrivdno odgovornost, kot jo poznajo zahodne države. Trenutno stanje je škodljivo za bolnike, ki ne prejmejo odškodnine kljub objektivnemu zapletu brez krivde oziroma napake zdravnika. Hkrati so zdravniki zaradi strahu pred tožbo prisiljeni izvajati defenzivno medicino, ki je zelo draga in manj kakovostna. Pojavlja se tudi skrivanje napak, celo sistemskih, saj si nihče ne želi niti delati napak niti biti kaznovan, čeprav so zavarovanja za napake zelo visoka.

5. Potrebno je izboljšati delovne pogoje za mlade zdravnike in poskrbeti za dosledno upoštevanje delovnopravne zakonodaje za mlade zdravnike, zlasti specializante, ki morajo delati preko delovnega časa, neredko brez plačila, pogosto nimajo možnosti koriščenja nadur in dopusta.

6. Uvesti je potrebno stimulativno plačilo za tiste, ki delajo bolje in več.

7. Urediti je potrebno digitalizacijo zdravstva, ne pa spodbujati birokratizacije in administracije. Hkrati je potrebno vzpostaviti sistem kakovosti in varnosti, ki bo bolnikom omogočal bolj kakovostno in varno zdravstveno oskrbo. Ko bomo vedeli, kdo dela dobro in kdo slabo, se bomo tudi v zdravstvu lažje izognili političnemu kadrovanju.

8. Razmisliti velja o uravnoteženem deležu možnosti za koncesije in privatne prakse. Tu je potreben širši konsenz, saj si ne želimo popolnoma državnega zdravstva, hkrati pa vidimo, da so se ob državnem zdravstvu, ki zajame tudi koncesije, po drugi strani razbohotile popolnoma samoplačniške storitve, ki sodijo v zdravstveno domeno: plačilo fizioterapevtskih in psihoterapevtskih storitev, slikovna diagnostika in podobno.

Kaj bi sporočili na koncu?

Mladi zdravniki Slovenije si želimo delati dobro: v skladu s smernicami sodobne medicine, v dobro naših bolnikov in za naše ljudi. Upamo, da bodo odločevalci v prizadevanjih za boljšo zdravstveno oskrbo naših bolnikov to tudi razumeli.