Državni zdravstveni domovi in bolnišnice so v slabšem položaju kot zasebni zdravstveni centri. Kje vse? Pri kadru. V javnih zavodih so plačni razredi, nadure, nagrajevanje, dopusti, bolniške, medtem ko zasebnik, ki zaposluje zdravnika kot s. p., nima tovrstnih stroškov. Nadalje pri naročanju opreme. Javni zavodi se morajo držati zakonskih omejitev v sistemu javnega naročanja, zasebniki ne. Pa pri omejitvi stroškov - javni zavodi ne smejo prekoračiti proračuna ZZZS, zasebnika plača neposredno pacient za vsako storitev. Čim več jih sprejme, tem več dobi plačano. In še bi lahko naštevali.

Ob pojavu novega koronavirusa je javno zdravstvo delovalo omejeno, čakalne vrste so se daljšale in se še vedno. Vlada predlaga, da bi začasno vskočili zasebniki, ki bi pomagali javnemu zdravstvu nadoknaditi zaostanek. Pravijo, da gre za začasno rešitev. Ampak gre res? O nevarnostih privatizacije, "dvoživkah" in slabostih javnega zdravstva je spregovoril direktor Združenja zdravstvenih zavodov Marjan Pintar.

Bi moralo biti javno zdravstvo nepridobitno, solidarno in javno dobro? Je privatizacija zdravstva politično ali socialno vprašanje in zakaj?

V Združenju zdravstvenih zavodov Slovenije podpiramo nepridobitno, solidarno in ljudem dostopno javno zdravstvo. O pomenu sistema javnega zdravstva priča tudi odzivanje v času epidemije covida-19, ko so bile nekatere države prisiljene vršiti korenite posege v privatiziran zdravstveni sistem.

Privatizacija zdravstva je politično vprašanje, ki ima lahko velike socialne posledice.

Kje trenutno vidite največjo nevarnost za bolnike, če pride do popolne privatizacije zdravstva? Kako bi jo občutil sleherni bolnik v konkretnih situacijah?

Menim, da popolna privatizacija na kratek rok niti ni mogoča. Je pa gotovo še hujše, če pride do počasnega izčrpavanja sistema javnega zdravstva na račun interesov kapitala.

Predpogoj za popolno privatizacijo bi bila zadostna ponudba na trgu oziroma konkurenca. Prave konkurence pa ne more biti, saj primanjkuje ključnih kadrov (zdravnikov in medicinskih sester). Gre za regulirane poklice, kjer so pogoji za dostop do trga dela zelo zahtevni. Ni pričakovati, da se bo to v kratkem spremenilo, zato je na tem področju potrebna regulacija države. Če tega ni, lahko cene letijo v nebo. To se je zgodilo tudi Američanom, ki imajo izjemno drag in nikakor ne najboljši zdravstveni sistem.

Tako pomembne dejavnosti, kot je zdravstvo, ob pomanjkanju ključnih virov (kadrov in denarja), država ne more prepustiti trgu.

Bi moralo biti tudi zato javno in zasebno strogo ločeno, morda predvsem kar se tiče kadra? Torej, da zdravniki, zaposleni v javnem zdravstvenem zavodu, ne bi smeli delati tudi v zasebnih zdravstvenih ambulantah in zakaj?

Gotovo smo v sedanjem trenutku priča številnim anomalijam na tem področju. Sistem tako imenovanih "dvoživk" je izjemno škodljiv za javni zdravstveni sistem. Prav zato je treba posodobiti sistem delovanja javnih zdravstvenih zavodov in zaposlenim omogočiti več fleksibilnosti znotraj samih zavodov.

A zdravniki imajo možnost obenem delati v javnem zavodu in tudi v zasebni ambulanti. Na tem mestu prosim za odziv na konkreten primer zdravnika, ki je zaposlen v javnem zdravstvenem zavodu in ki kot s.p. v zasebni ambulanti pregleduje paciente (1. pregled), nato pa jih napoti na denimo operacijo v javni zdravstveni zavod. Tako denimo služi s pregledi v zasebni ambulanti, obenem pa prejema plačo v javnem zavodu, pa tudi morda daljša čakalne vrste in dela stroške javnemu zavodu.

Takšni pristopi so neprimerni. Znova izpostavljamo, da je zato je treba posodobiti sistem delovanja javnih zdravstvenih zavodov in zaposlenim omogočiti več fleksibilnosti znotraj samih zavodov.

Kako je po vaših podatkih to urejeno v tujini? Lahko zdravniki, zaposleni v javnem sektorju, delajo hkrati tudi v zasebnem?

Sistemi se razlikujejo od države do države. Podrobne analize, ki bi dala jasen odgovor, v Združenju (še) nismo izdelali.

Vse glasnejša so opozorila, da bi potrebovali več zdravnikov, predvsem jih primanjkuje na primarnem nivoju, v pediatriji, ginekologiji ... Kje vidite najhitrejšo in najboljšo rešitev? Morda v uvozu, krajšem izobraževanju zdravnikov, nagrajevanju zdravnikov v javnem sektorju, manj administracije za zdravstveno osebje, reorganizacija zdravstvenih zavodov ...

Čarobne formule za hitro povečanje števila zdravnikov in zdravstvenih delavcev najverjetneje ni.

Če bomo sledili trendu preteklega desetletja, se bodo zadeve izboljševale, saj je Slovenija med državami, kjer število zdravnikov najhitreje narašča (okoli 40 odstotkov v zadnjih 10 letih). Če želimo, da bodo zdravniki prihajali iz tujine, je treba izboljšati pogoje za dostop do trga dela, zlasti iz tretjih držav. Omenjeni pogoji so trenutno zelo zahtevni, zahteven je postopek nostrifikacije diplome, pridobitve specializacije, zelo visoke so zahteve po znanju jezika.

Kako bi lahko vseeno izboljšali učinkovitost javnega zdravstva? Bi težave rešili ali vsaj omilili z več denarja za javne zavode, za krajšanje čakalnih vrst, več kadra, opremo ali čem drugim? Kje je najhujši primanjkljaj, kdaj je nastal in zakaj?

Zaradi izrazite podcenjenosti storitev so javni zdravstveni zavodi v zelo nezavidljivem položaju.

Zaradi podfinanciranosti cen storitev v preteklem desetletju je, denimo, stopnja odpisanosti opreme v slovenskih bolnišnicah dosegla 83 odstotkov. To pomeni, da zdravstveni strokovnjaki delajo na močno zastareli opremi, kar je zelo nestimulativno za ambiciozne mlade kadre, ki po dolgih letih študija želijo izvajati sodobno medicino. Da bi dosegli neko normalno stanje, bi morali v naslednjih letih pospešeno vlagati v posodabljanje prostorov in opreme.

Obenem potrebujemo izboljšanje sistema nagrajevanja, ki mora stimulirati količino in kakovost dela. Nujno pa je seveda treba posodobiti pravni okvir za delovanje javnih zdravstvenih zavodov.

V preteklih letih smo bili priča poskusom skrajšanja čakalnih vrst, ki se večajo tudi zaradi čedalje večjega števila starejših, a vendar se ves čas samo podaljšujejo. Ali bodo zdaj zasebni izvajalci in izvajalci v javnem sektorju ob istih cenah storitev dejansko enakopravni pri kandidiranju na podlagi javnega razpisa? Če ne, kje je problem, v čem je neenakopravnost javnih zdravstvenih zavodov in kadra ter zasebnikov?

Do nerazumno dolgih čakalnih vrst smo prišli predvsem zato, ker v letih krize plačnik ni mogel plačati večjega obsega storitev in tako slediti potrebam uporabnikov. Da bi lahko opravili vse potrebno delo, je zmanjkovalo predvsem denarja. Javni zdravstveni sistem pa se zaradi epidemije covida-19 v letošnjem letu dodatno sooča z veliko izzivi. Javni zavodi bodo v takšnih razmerah težko realizirali pogodbeno dogovorjen program in bodo zelo težko prevzemali še večji obseg dela.

Sprašujemo se, ali se bodo tudi zdravstvene storitve na podlagi javnega razpisa izvajale po cenah, ki jih priznava Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). V tem primeru se utegne zgoditi, da tudi zasebniki ne bodo kazali velikega interesa za izvajanje nekaterih storitev, saj so cene ZZZS povečini bistveno nižje od cen, ki jih izvajalci zaračunavajo samoplačnikom.

Med epidemijo so se podaljšale čakalne dobe na vseh področjih. Zdaj so napovedi, da bodo skušali čim več do konca leta urediti v javnih zdravstvenih zavodih, da pa bodo pomagali tudi zasebniki, ki bi jih vključili v izvajanje javno financiranega programa za skrajševanje čakalnih vrst, kot je to nakazano v predlogu petega protikoronskega zakona (PKP5). Kaj menite o tem? Kako bi bilo treba po vašem mnenju krajšati čakalne vrste, ki so se zaradi epidemije še podaljšale?

Ukrepe za skrajševanje čakalnih dob v Združenju podpiramo, saj je za bolne nujno potrebno, da so deležni pravočasne obravnave. To pa nikakor ne pomeni, da čakalnih dob ne bo več, saj se z njimi srečujejo v vseh zdravstvenih sistemih. Treba jih je skrajšati na razumno mejo in odpraviti predvsem nedopustno dolge čakalne dobe.

Minister za zdravje Tomaž Gantar medtem napoveduje vnovično krčenje košarice zdravstvenih storitev. A dejstvo je, da se košarica zadnja leta že tako ali tako vztrajno krči in da včasih bolniki sploh nismo bili obveščeni. Katere zdravstvene storitve bi morale biti po vašem mnenju nujno pokrite iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in zakaj?

Dejstvo je, da z razpoložljivim obsegom denarja ni mogoče zadovoljiti vseh potreb uporabnikov. Namesto krčenja košarice pravic imamo na razpolago tudi povečanje prispevnih stopenj. Delež bruto domačega proizvoda (BDP), ki ga Slovenija namenja za zdravstvo, je v primerjavi z razvitimi evropskimi državami zelo nizek. Prehitevajo nas tudi nekatere vzhodnoevropske države.

Kaj bi morali politika in pristojni že včeraj storiti za ohranitev javno dostopnega zdravstva za vse, ne glede na socialni položaj? Kje vse bi bile potrebne reforme, prenova, spremembe in zakaj?

Javni zdravstveni zavodi delujejo na podlagi Zakona o zavodih, ki je bil sprejet daljnega leta 1991. Kljub poskusom v treh desetletjih nismo uspeli posodobiti delovanja javnih zdravstvenih zavodov.

Upravljavski model, ki ga definira Zakon o zavodih, je povsem neprimeren za storitveno dejavnost, kamor zdravstvo spada. Spremlja ga izjemno tog sistem nagrajevanja in stimuliranja zaposlenih. Prav tako je za boljšo ekonomiko poslovanja "velika cokla" tudi izjemno tog sistem javnega naročanja.

V takšnih razmerah in s toliko utežmi je res težko zmagovati v primerjavi "zasebno konkurenco", pri kateri v veliki meri delajo prav zaposleni v javnem sektorju.

Če bi še na kaj opozorili glede privatizacije zdravstva, prosim.

Razprave o privatizacija zdravstva spremljajo naše delovanje, odkar smo dobili svojo državo. Priča smo bili zlasti podeljevanju koncesij, ki pa osnovnega problema očitno ne rešujejo. Če smo na področju zobozdravstva podelili koncesije več kot polovici izvajalcev, se oskrba prebivalstva ni izboljšala.

Trenutno v zakonski proceduri ni predpisov, ki bi imeli za posledico korenito privatizacijo zdravstva.

Dialog poteka v glavnem na politični ravni, zato se Združenje, ki je izrazito nepolitična organizacija, v te razprave ne vključuje.

Si želite aktualne novice prejemati tudi na elektronski naslov? Potem se prijavite na Cekinove e-novice!