Pred petindvajsetimi leti se je srednješolska učiteljica po naporni ločitvi iz vasi Luenenburg preselila v Dortmund, mesto z nadpovprečno velikim številom brezdomcev. Šokirana nad pogoji, v katerih ti ljudje živijo, je ustanovila Tauschring – trgovino, kjer je mogoče znanje in predmete zamenjati za znanje in predmete drugih. Tako lahko na primer frizerske spretnosti zamenjate za popravilo avta, še vedno delujoč opekač kruha pa za že nošene, a še vedno dobre kavbojke.

Schwermerjeva namreč močno verjame, da ni denar tisti, ki ga brezdomci nujno potrebujejo za ponovno integracijo v družbo, ampak občutek, da so koristni. “Pomembno je, da se zavedajo, da čeprav nimajo ničesar, še vedno “obstajajo”, so v nečem dobri.”

A se brezdomci niso odzvali. Težava je bila tudi v tem, da jo kot izobraženo osebo srednjega sloja niso imeli za sebi enako, ampak so menili, da jim želi “soliti pamet”. Tako so “stranke” Tauschringa postali brezposelni in upokojenci, ki so imeli prav toliko znanja kot zaprašenih stvari, ki jih niso več potrebovali. Tako je brezposelni električar v zameno za frizuro upokojeni frizerki popravil električno napravo, upokojena učiteljica angleščine pa je inštrukcije jezika zamenjala za sprehajanje njenega psa. Vseskozi nihče ni nikomur plačal niti centa. Tauschring je, še posebej po nekaj objavah v medijih, postal fenomen. Skupaj z uspehom pa se je Schwermerjeva začela spraševati o lastnem življenju. “Ugotovila sem, da imam toliko stvari, ki jih v resnici ne potrebujem. Če smo pošteni, nihče v resnici ne potrebuje več oblačil, kot jih je mogoče obesiti na povprečen stenski obešalnik. Ali pa množice knjig, ki jih nikoli ne bere, gore nekakšnih hišnih okraskov in podobnega ... Ko sem se znebila nepotrebnih predmetov, sem se počutila svobodno.”
Potem pa je začela podobno eksperimentirati s službami. Potem ko je po propadlem zakonu dobro leto obiskovala psihologa, se je odločila, da se bo tudi sama ukvarjala s psihoterapijo. Sprememba poklica jih je odprla oči glede marsičesa. “Kot učiteljica sem bila pogosto bolna, imela sem glavobole in druge zdravstvene težave, za katere sem kasneje ugotovila, da so izhajali iz naraščajočega nezadovoljstva s službo.”
Preizkusila se je tudi kot občasna kuharica. “Ljudje so hvalili mojo hrano in ugotovila sem, da nisem nič boljši človek, če sem učiteljica ali terapevtka, kot če sem kuharica, pa čeprav imata prva dva poklica morda višjo vrednost v očeh drugih ljudi.”

Do leta 1995 je vse več časa preživljala v Tauschringu, v zameno za novo električno napeljavo je pazila hiše med odsotnostjo lastnikov, v zameno za psihoterapijo je pri optiku dobila zastonj očala … Leto kasneje pa je padla odločitev. Življenje brez denarja. Odpovedala je stanovanje in službo ter “normalen” vsakdan zamenjala za nomadsko življenje. Sama s seboj je sklenila dogovor, da bo takšen življenjski slog prakticirala le eno leto, a postalo ji je tako všeč, da se nikoli več ni vrnila “na staro”.

Tako že 14 let živi po sloganu svojega Tauschringa – daj in vzemi. “Fizično in psihično se počutim odlično,” pravi Heidemarie, ki živi iz tedna v teden. V zameno za streho nad glavo čisti stanovanja, na bančnem računu pa ima 200 evrov za krizne čase. “Odvečni” denar, ki ga dobi za predavanja, podari revnim. Še največ denarja porabi za vožnjo z vlakom.
Zdravstvenega zavarovanja nima, močno verjame v moč telesa, da se ozdravi samo. In če bi resno zbolela? “A rak ali kaj podobnega? Potem bi najbrž umrla, ampak tudi tega me ni strah.”
Ves svoj svet ali bolje rečeno premoženje je varno spravljeno v enem samem velikem nahrbtniku. “Lepega dne sem se zbudila in ugotovila, da s starim načinom življenja ne bom spremenila sveta, zdaj pa skušam ljudem pokazati, da se da živeti tudi brez denarja. Družbi in duševnemu zdravju namreč največ težav povzroča prav ta neustavljiva želja po denarju in posedovanju dragih in številnih stvareh.” Idejo širi tako, da o svojih pogledih na svet predava študentom, o svojih podvigi je napisala že dve knjigi, redno se pojavlja v televizijskih oddajah, konec leta pa bo luč sveta ugledal tudi dokumentarec.
Namerava začeti revolucijo? “Ne, o sebi razmišljam bolj kot o nekom, ki bo zasejal prvo seme. Morda bo kdo zaradi mojih predavanj zapravljal manj, morda bo kdo razmislil, kaj za srečo v življenju zares potrebuje … Hočem samo, da ljudje vidijo še drugo možnost, seveda pa ne pričakujem, da bo norega potrošništva konec jutri ali pojutrišnjem.”
67-letnica sicer nikakor ne spominja na brezdomko, vedno je urejena in dobro oblečena, zato njen življenjski slog marsikoga preseneti, a sta se z njim sprijaznila tudi njena dva otroka – učiteljica in psihoterapevt. Priznava, da si občasno privošči tudi kakšno romanco, stalne zveze pa ne pridejo v poštev. “Lahko se zaljubim, da bi s kom živela na dolgi rok, pa ne.” Zase pravi, da v resnici živi povsem normalno življenje – vsakdan večine ljudi revnih afriških držav, kjer mnogi preživijo le, ker si pomagajo.

Schwermerjeva se zaveda, da je marsikdo ne jemlje resno. “Mnogi trdijo, da se samo pretvarjam.” Poleg tega ima takšno življenje vsekakor mnogo slabosti. “Pred leti je bilo obdobje, ko sem mislila, da bom umrla od lakote. A za novo energijo je bilo dovolj, da sem se spomnila otroštva, kjer je bila lakota stalnica,” pravi hčerka para, ki je v vojni izgubil popolnoma vse premoženje.

Ste se slučajno vprašali, če je nora? Vsekakor jo marsikdo opisuje kot naivno idealistko. Še dlje pa je šel novinar Welta, ki jo je vprašal, če podpira vrnitev ideje “družbene lastnine”, ko je “vse od vseh”. “Ne, saj vemo, da je komunizem propadel, bi pa bilo za preživetje človestva ključno, da se naučimo brzdati pohlep in začnemo deliti dobrine.” Pa se tako zares da živeti? Schwermerjeva je prepričana, da ja. Celo pogreb že ima “plačan”. V zameno za brezplačne ure psihoterapije.

So pa na njen življenjski slog povsem imune nemške železnice, kjer ji karto brez popuščanja vsakič zaračunajo do centa natančno in niti slučajno niso pripravljeni na blagovno menjavo.