Ženske, ki služijo tako dobro, da se po prihodkih nahajajo v zgornjih desetih odstotkih zaslužkarjev, živijo v povprečju tri leta dlje kot ženske, ki se s skromnimi prihodki uvrščajo med najslabših 10 odstotkov zaslužkarjev.

Vodja raziskave Friedrich Breyer pojasnjuje, da so tekom raziskave pod drobnogled vzeli ženske, ki so bile zaposlene in so v pokojninsko blagajno plačevale prispevke vsaj 25 let, umrle pa so med leti 1994 in 2005. “Zanimivo pa je, da je učinek denarja pri ženskah le pol toliko močan kot pri moških, kjer bogataši v povprečju živijo šest let dlje.”

A kakor koli že obrnemo: bogataši živijo dlje kot tisti, bližje dnu socialne lestvice. Na vprašanje, zakaj, pa je zadovoljiv odgovor težko najti. Če bi bil le v dostopnosti zdravstvene oskrbe, ki si jo bogati marsikje lažje privoščijo, bi morala biti razlika v državah z vsem dostopnim javnim zdravstvom skoraj enaka nič, pa ni! Znanstveniki zato večinoma stavijo na psihološke vzroke. Vsakodnevni boj za preživetje naj bi povzročal visoko stopnjo stresa, anksioznosti in drugih negativnih psiholoških stanj, ki nato povzročijo bolezni srca, ožilja in rakava obolenja.

Po drugi strani pa je tudi ta teorija naletela na številne kritike. Težko bi namreč trdili, da so kirurg, direktor velikega podjetja ali pilot pod manjšim stresom zaradi službe kot vratar, natakar ali čistilka. Poleg tega teorija ne razlaga niti, zakaj je med prebivalstvom z nižjimi prihodki več kadilcev.

Sociologinja Linda Gottfredson je zato razvila teorijo, po kateri je 'krivec' za različno življenjsko dobo inteligenčni kvocient. Ključna točka je, da je socialni status osebe močno povezan z njenim inteligenčnim kvocientom, ta pa s sposobnostjo razumevanja in upoštevanja zdravnikovih navodil, izvajanjem preventive, dosledno uporabo zdravil ter izogibanjem razvad in dejavnosti, ki močno ogrožajo življenje.

Gottfredsonova še navaja, da se ljudje z višjim IQ-jem pogosteje izobražujejo o temah, povezanih z varovanjem zdravja, bližje jim je tudi zdrav način življenja, kar bi naj pojasnilo, zakaj sta kajenje in debelost mnogo bolj prisotna med revnejšimi. V neki drugi ameriški študiji so na primer ugotovili, da so srednješolci, ki so bili tako debeli, da je to že ogrožalo njihovo zdravje, ko so prišli na fakulteto večinoma shujšali na 'normalno' težo in se začeli dokaj zdravo prehranjevati. Njihovi sošolci, ki niso študirali, pa so večinoma ostali debeli.

Če gre verjeti njeni teoriji, so pripravljavci najrazličnejših zdravstvenih reform po svetu pred veliko nalogo – za večje zdravje državljanov namreč ni dovolj le, da država plača zdravstveni račun.
 

Če torej gre verjeti statistiki, se pot do dolgega življenja skriva (tudi) v denarju. Preberite nekaj nasvetov, kako obogateti.