»Dragi ljudje, ste lačni, pa nimate denarja? Pri nas se lahko najeste, plačate pa pozneje ali pa Bog plača za vas. Nihče ne bi smel nikoli biti lačen!« To je besedilo, natisnjeno na majhen košček papirja in nalepljeno na vrata okrepčevalnice Mehmeta Kücüka v središču nemškega Münchna. Za tem majhnim koščkom papirja se skriva veliko srce turškega priseljenca v Nemčiji, ki je prepričan, da nihče na tem svetu ne bi smel biti lačen. »Za to dejanje sem se odločil zato, ker sem na potovanjih po svetu videl veliko bede in revščine. Takrat sem si prisegel, da bom, če bom kdaj imel priložnost, naredil vse, da ljudem pomagam, kolikor bo v moji moči. Ko sem odprl tole okrepčevalnico, sem si zadal, da v moji okolici nihče ne bo lačen.«

Memo, kot ga kličejo prijatelji ter znanci, je prepričan, da se lahko prav vsak med nami kdaj znajde v stiski in da je zato še kako pomembno, da takrat stopimo skupaj in si pomagamo. »Nikoli nisem razmišljal o tem, da bi pred okrepčevalnico postavil veliko tablo in si delal reklamo s tem, da revne vabim na zastonj obrok. Gre enostavno za to, da, če je kdo lačen in trenutno pri sebi nima denarja, vseeno dobi kos pice, kebab ali kakšen drug topel prigrizek, ki ga ponujam. Če pozneje prinese denar, super, če ne, pa tudi ni nič narobe,« o svoji akciji razmišlja Memo; moški, ki najprej misli na soljudi, šele nato nase.

Gre samo za kos pice ali kebab

Na prvi pogled se zdi, da gre za samoumevno dejanje, a v sodobnem času, ko ljudje vse bolj hlepimo po materialnih dobrinah in se ne oziramo na soljudi, je Memo prav gotovo lahko zgled za ves svet. Ne želi si priznanja, niti reklame. Enostavno bi rad samo pomagal ljudem. »Osebno mi največ pomeni iskrenost v očeh ljudi, ki si ne morejo plačati obroka. Gre samo za kos pice ali kebab, nekaj, kar nas ponudnike načeloma zelo malo stane, njim pa pomeni preživetje. Opazovati, kako tak majhen košček pice nekoga res močno razveseli, je nekaj, kar se ne da opisati z besedami.«

Čeprav je Memo s svojim življenjem in delom izjemno zadovoljen, pa bo po petih letih zapustil svojo okrepčevalnico. Vrača se namreč v rodno Turčijo, kjer bo skrbel za bolno mamo. Tudi to dejanje je vredno vsakršnega občudovanja. A če se je na začetku bal, da bo s tem iniciative konec, lahko sedaj v domovino odpotuje pomirjen. Njegova dobrodelnost je očitno naletela na plodna tla. Ponudnik hitre prehrane, ki je odkupil njegovo okrepčevalnico, bo namreč nadaljeval Memovo dobrodelno iniciativo, kar turškega priseljenca izjemno veseli. »Res gre za plemenito dejanje, zato bi se jim že vnaprej rad zahvalil v imenu vseh, ki se jim bodo na ta način pomagali prebiti skozi težek vsakdan. Tega jim ne bi bilo treba, a prevzeli so mojo okrepčevalnico in se odločili, da prevzamejo tudi to posebno akcijo. Res sem močno ganjen.«