Na našem portalu smo že večkrat pisali o tragičnih zgodbah ljudi, ki so se nekateri zaradi nesrečnega spleta okoliščin, drugi pa zgolj zato, ker živijo v Sloveniji, znašli na pragu revščine ali pa so celo že daleč čez. Po podatkih statističnega urada Slovenije je v naši državi 233.000 revnih ljudi. Zgodba vsakega je tragična na svoj način. Sočustvujem lahko z vsemi. Zagotovo lahko o vsakem izmed njih napišem tudi zanimivo zgodbo. Toda, ali lahko razumem, kaj se jim dogaja? Ali vem, kako hudo jim je? V resnici ne.

Včerajšnji članek na portalu 24ur.com, ki je bil nekakšno obvestilo bralcem o naši akciji, je dobil kar 370 komentarjev. Izlilo se je veliko jeze in žalosti. Med komentarji je bilo tudi nekaj takih, ki se skozi mesec prebijajo še z manjšimi sredstvi in med njimi tudi nekaj takih, ki se jim zdi moje početje žaljivo.

In tega sem se najbolj bal. Da bi ustvaril občutek, da gre za "zajebancijo“, da bo vse skupaj videti, kot da se bom nekaj dni na naših straneh malce šalil, se med tem doma basal s picami in nato po dveh tednih rekel: "Ne da se!" in zgodbo končal. Strahovi so se še poglobili ob reakcijah sodelavcev in prijateljev, ki v mojem početju vidijo dobro iztočnico za šalo ali dve. Smešno je, če se voziš z avtobusom, vendar imaš avto. Smešno je, če greš v Eurospin, vendar na računu nimaš minusa. Smešno je, če sediš v lokalu, vendar nimaš za rundo.

Za nekatere že pravila, ki sem si jih zastavil, niso dovolj ostra in bi se zadeve moral lotiti bolj radikalno. V pravilih sem si namreč zapisal, da lahko sprejmem vsakršno pomoč, razen denarja. In sem dobil komentar, da ko si na dnu, ti pomoči nihče niti ne ponudi, zatorej je tudi sam ne bi smel sprejemati.

Po drugi strani sem bil presenečen nad reakcijo naših bralcev na članek o gospe Mariji, ki se čez mesec prebija le s 150 evri, saj smo v redakcijo prejeli številna pisma ljudi, ki želijo gospe pomagati. Upam in verjamem, da si ljudje še znamo priskočiti na pomoč, ko je to potrebno. Zato bom pomoč, ko in če jo bom rabil, tudi sprejel.

Popolnoma jasno mi je, da v enem mesecu ne bom spoznal tistih najbolj temačnih kotičkov dolgotrajne revščine: skrbi, strahu in nenazadnje sramu. Bi se moral opravičiti, ker moja zgodba ne bo tako žalostna kot zgodbe tistih, ki se z revščino srečujejo že leta in leta? Bi se moral opravičiti, ker trdno verjamem, da lahko z enomesečnim, vsakodnevnim obveščanjem ljudem prikažem vsaj kanček tistega, s čimer se vsak dan spopadajo tisoči po celi Sloveniji? Mislim, da je pred menoj cela gora ljudi, ki bi se revnim v tej državi lahko opravičevali od jutra do večera.

Ali bi se lahko akcije lotil drugače? Lahko. A se je nisem.
Pa še to. Ali bi lahko danes kaj zapravil? Lahko. A nisem.