Mi je uspelo? Je. Še sem živ, torej sem preživel. Denarja mi je sicer zmanjkalo pred tremi dnevi, ko sem še zadnjič obnovil zaloge v hladilniku in si napolnil urbano. No, ostalo mi je 86 centov, ampak temu, bi težko rekli privarčevan denar, kaj ne?

Med akcijo sem se spoznaval tudi z delovanjem, centrov za socialno delo ter dveh največjih nevladnih organizacij, Karitasa in Rdečega križa. Ob tem sem se zavedel, kako pomembni sta in kako, na nek način, "rešujeta rit" državi. Sicer je res, da za njuno delovanje država nameni milijon evrov iz Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij, a če ne bi ti dve organizaciji in seveda še vse ostale manjše, organizirali dobrodelne dejavnosti in preverjali stanja na terenu, bi bili že tako zapostavljeni ljudje, še v močno slabšem položaju.

Razlogov za to, da pomoči nimajo vsi, ki jo potrebujejo, je več. Eden izmed njih so tako imenovane "bele lise“, kot jih je v enem izmed televizijskih nastopov v zadnjem mesecu poimenoval minister Svetlik. 

Torej ljudje, katerih stisko je zakon spregledal. Le te naj bi že z mesecem junijem zaobjel novi zakon in stvar bo rešena. Baje. Druga, če ne celo največja težava pa so ljudje sami. Pomanjkanje informacij, vdanost v usodo in sram pred revščino ustavijo marsikoga pri iskanju pomoči. Tiščanje glave v pesek je povzročilo že ogromno tragičnih zgodb. In glede na naš karakter, jih še veliko bo.

Upam, da se je v zadnjem mesecu vsaj eni izmed bralk našega portala, življenje za kanček obrnilo na bolj, ker je spregovorila o svojem težkem položaju. Še enkrat bi se zahvalil vsem, ki ste izrazili željo da bi „moji vdani bralki pomagali“. Hvala tudi vsem, ki ste se odzvali na pretresljivo zgodbo, mame in hčerke iz Prekmurja. Glede na pisma, ki smo jih dobili in jih posredovali naprej, bo letošnji december za njiju vseeno mogoče malo lepši.

Kaj je drugače za mene? Spoznal sem le kanček tistega, s čimer se morajo tisoči soočati vsak dan, mesece in mesece. Kljub temu, da sem poln novih spoznanj, se zavedam, da bodo najbrž vsi nauki o varčevanju, zmernem življenju in o tem kaj v resnici v življenju potrebujem, dokaj hitro popustili pod pritiski potrošniško usmerjene družbe. Da bo prehod resnično hiter, bosta poskrbela že dva novodobna heroja, ki slišita na imeni Božiček in Dedek Mraz.

Večkrat so me vprašali, če bi se projekta lotil še enkrat, če bi ga podaljšal še za mesec ali dva. Oprostite, ampak prostovoljno postavljanje vztrajnostih rekordov bom prepustil večjim frajerjem, na primer športnikom, kot sta Marko Baloh in Martin Strel. Pri moji "misiji“ namreč ni šlo za preizkušanje samega sebe, ampak za opomnik vsem, ki imajo, kako je tistim, ki nimajo in opomnik državi, da jo čaka še ogromno dela.

P.S.

Za mano je 30 dni, porabil sem 228 evrov in 34 centov in nisem izgubil niti ene same kile.